Desetletna Mia je nestrpno hodila po sobi. Kje so prijatelji, ki jih je povabila na svoj rojstni dan? Že zdavnaj bi morali biti tu! Da, čakanje je težko za vse, ne le za otroke, najstnike in mlade. Danes, v času hitrega življenja, pa je morda še posebej težko. Običajno nestrpno pričakujemo rojstne dneve, saj se veselimo prijetnega druženja z otroki, vnuki, sorojenci in prijatelji ob dišeči kavi in slastnem pecivu. Zaljubljenci trepetajo od vznemirjenja, da bodo končno lahko objeli svojega partnerja. Za božič nas ob soju sveč vabijo piškoti s čokolado, ljubko okrašeni medenjaki in slastni štruklji.

Medtem ko se rojstni dnevi, velika noč, binkošti ali božič ponavljajo iz leta v leto, pa traja veliko dlje, da začnemo hoditi v šolo, pridobimo vozniško dovoljenje ali dosežemo upokojitveno starost.

Kristjani čakamo še na nekaj posebnega – čakamo na Jezusovo vrnitev, ki nam jo je obljubil pred približno 2000 leti. Ker je včasih težko vztrajati v čakanju, je pomembno, kako in na kaj čakamo. To pa je odvisno od naše notranje naravnanosti in predmeta čakanja ter se zelo razlikuje glede na to, kakšen tip človeka smo.

Če med obiskom pri zdravniku ugotovimo, da je rak že precej napredoval, se vprašamo, ali je ozdravitev še mogoča. Če imamo zaradi hude nesreče zlomljene kosti in notranje poškodbe, upamo, da nas bo rehabilitacijski program ponovno postavil na noge. In če nas starostne tegobe priklenejo na posteljo, si želimo odrešitev od bolečin in težav.

“Dolgo odlašano upanje dela srce bolno.” Toda Božja beseda tolaži vse, ki trpijo: “Ne zavrzite torej zaupanja, ki ga čaka veliko plačilo. Potrpežljivosti vam je namreč treba, da izvršite Božjo voljo ter dosežete obljubo” (Heb 10,35.36 EKU). To čakanje se splača, saj je Bog do danes vedno izpolnil svoje obljube.

Günter Schlicke