Molitev pomeni pogovor z Bogom. V pogovoru si med seboj izmenjujemo misli o neki temi. Brez komunikacije dolgoročno ni mogoče zgraditi trdnega odnosa – takšen odnos bi se hitro končal. Molitev je Božje povabilo tebi osebno, da se z njim povežeš in se družiš z njim.

Toda pogosto začnemo moliti šele takrat, ko nam zmanjka moči. Poleg tega včasih obupamo, ko Bog na naše molitve ne odgovori takoj in na način, ki se nam zdi najboljši. Dovolimo si verjeti, da Bog ne želi slišati naših molitev. Martin Luter je nekoč rekel: “Če te Bog ne bi želel uslišati, te ne bi povabil k molitvi.”

Lahko zaupam, da me Bog sliši in skrbi za moje potrebe, četudi moje molitve niso uslišane na način, kot sem pričakoval.

Tudi starši ne morejo izpolniti vseh želja svojih otrok, na primer, da bi vsak dan jedli samo sladkarije ali da bi ostali pokonci do polnoči. Majhen otrok se še ne zaveda negativnih posledic svojih želja, starši pa imajo drugačen uvid in prepovedujejo z namenom, da bi zaščitili. Otrok se lahko razjezi, ker odločitve ne razume, vendar še vedno ne bo izgubil zaupanja v starše. Morda bi morali bolj zaupati Božji skrbni ljubezni in verovati, da bo naše prošnje uslišal na svoj način, saj nam vedno želi le najboljše. Ko začnemo razumeti Božjo ljubezen in njegov načrt za naše življenje, začnemo razumeti, katera vrata zapira, da bi nas zaščitil, in katero okno odpira za nas.

Toda to lahko razumemo le, če se z njim pogovarjamo, poslušamo njegov glas in poglabljamo svoj odnos z njim. V pesmi ”No Matter How You Pray” (“Ne glede na to, kako moliš”) Mahalia Jackson poje: “Ni pomembno, ali stojiš ali ležiš ali klečiš ali hodiš, ali govoriš glasno ali tiho, v mislih, z besedami ali brez njih. Bog bo vedel, da moliš, in te bo slišal.”

Nicole Günther