Ko sem bil star 18 let, sem se v domači vasi udeležil nenavadnega srečanja prebivalcev. Dva ugledna domačina sta na svojem delovnem mestu tu in tam povedala kakšno politično šalo in nista skrivala, da nista prijatelja stranke. Nekega dne je prišla varnostna služba in ju prijela. Obsodili so ju na dve leti zapora. Med ljudmi v vasi je završalo.

Medtem je tudi najbolj gorečim zagovornikom stranke zmanjkalo argumentov za opravičilo takšne kazni. Tako je moral državni tožilec javno pojasniti, zakaj se je treba odločno zoperstaviti “razrednemu sovražniku”. Pri tem je pohvalil tudi takrat že znanega ovaduha. V nabito polni gostilniški dvorani si nihče ni upal odkrito nasprotovati krivici.

Nešteto ljudi še danes doživlja krivico. Zlorablja se otroke, posiljuje ženske in zapira nedolžne ljudi. Drugi so izgnani, preganjani, oropani ali ubiti. Seznam krivic nima konca, okolica pa je pogosto nemočna ali pa si zatiska oči.

Kaj lahko naredimo glede tega? Poznam žensko v naši cerkvi, ki redno piše protestne kartice, ko sliši novice o zaprtih kristjanih v drugih državah. Če je dovolj javnih protestov, oblasti posameznike dejansko izpustijo. Že zaradi tega je vredno povzdigniti svoj glas. Obstaja veliko organizacij, ki poskušajo ublažiti posledice nepravičnosti. Tudi finančno jih lahko podprete.

Vendar pa bodo vsa prizadevanja za boj proti krivici ostala nepopolna. Krivice na tem svetu bodo namreč izginile šele, ko bo Bog ustvaril novi svet. Molimo, da bi to kmalu zgodilo! Do takrat pa delajmo, kar lahko. Potrebni so pogumni in odločni ljudje, ki se bodo bojevali proti krivici v bližnji in daljni okolici ter stali ob strani prizadetim. Jezus je skrbel ravno za to skupino ljudi. Njegovi sledilci naj delajo enako, kolikor je v njihovi moči.

Wilfried Krause