Tragedija Jezusovega življenja na tem svetu je, da ga mnogi niso prepoznali kot Mesija ter so ga celo zavrnili in preganjali, zlasti pripadniki vladajočega verskega razreda njegovega časa.

V zgodbi Veliki inkvizitor (del romana Bratje Karamazovi) ruskega pisatelja Fjodorja Dostojevskega, čigar rojstni dan danes praznujemo že dvestodrugič, Jezus spet pride na zemljo, in sicer v Seviljo v 16. stoletju. Jezus želi po besedah Dostojevskega vsaj za nekaj trenutkov obiskati svoje trpeče ljudstvo. Ljudje mu navdušeno vzklikajo, On dela čudeže in celo obudi mrtvo dekle. Toda ko za to izve veliki inkvizitor, ga da aretirati in zapreti v ječo. Tam ga ponoči obišče, ga dolgo nemo opazuje in naposled reče: “‘Ali si to ti? Ti?” Ker ne dobi odgovora, hitro doda: “Ne odgovarjaj, molči! Kaj bi sploh lahko rekel? Še predobro vem, kaj lahko rečeš. Toda nimaš pravice kaj dodati temu, kar so o tebi povedali že takrat. Zakaj si torej prišel? Da bi nas motil? Saj si nas prišel motit! To veš tudi sam. Toda ali tudi veš, kaj se bo zgodilo jutri? /…/ Še jutri ti bom sodil.” (5. poglavje)

Kaj, če bi Jezus danes spet prišel k ljudem na tak način? Odvisno od tega, v katerem delu sveta bi živel, ga verjetno ne bi zaprli in obsodili. Ali pa? Toda mar ne bi bil zasmehovan, kritiziran in zavrnjen? Ali pa ga sploh ne bi opazili!

Vprašanje, ki se postavlja tudi danes, je: Kakšen odnos imam do Jezusa Kristusa? Odziv ljudi v današnjem svetopisemskem besedilu ni bil edini, hvala Bogu. Bili so tudi številni drugi: “Tistim pa, ki so ga sprejeli in ki so verovali v njegovo ime, je dal pravico, da postanejo Božji otroci” (v. 12 ŽNZ).

Poslušati Jezusa in mu zaupati, ga povabiti k sebi in ga sprejeti ter z njim oblikovati svoje življenje – to je najboljši odgovor, ki ga lahko damo.

Roland E. Fischer