Mladenič, ki je prišel v Nemčijo iz avtoritarne države, je bil popolnoma obupan zaradi zatiranja, ki je vladalo v njegovi domovini. Rekel je: “Bil sem tako razočaran, da sem začel sovražiti družbo.” Tudi njegova začetna izkušnja v Nemčiji ni bila najboljša. Tu je izkusil svobodo, vendar so bili ljudje včasih odklonilni in ga niso zares sprejeli.

Vse se je spremenilo, ko je spoznal kristjane. Obravnavali so ga kot enakovrednega in izkusil je ljubezen. Začel je brati Sveto pismo. V njem je našel ključ, kako se znebiti sovraštva. Odkril je “Boga upanja”, kar je tudi Pavel v zgornjem svetopisemskem besedilu želel, da bi se zgodilo cerkvi v Rimu. V Božji luči je spoznal, da je tudi on grešnik in da potrebuje milost. Sveti Duh je začel delovati nanj in sčasoma se je njegova jeza umirila.

Kaj pa mi? Morda smo tudi mi obupani, razburjeni in jezni zaradi nepravičnosti, revščine ali zatiranja. Ljudje že od nekdaj razmišljajo o teh vprašanjih, ne da bi prišli do rešitve. Človekove pravice so kršene, korupcija in nepravičnost povzročata veliko škodo. Pogosto sta najgloblja revščina in največje bogastvo tik drug ob drugem. Kako lahko v takem okolju najdemo mir in spokojnost?

Obupani mladenič je bral Sveto pismo. V njem je naletel tudi na besede: “Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje” (Jn 3,16 EKU).

Samo Božja ljubezen lahko zagrenjeni osebi odpre pot upanja. Kdor veruje v Jezusa, edinorojenega Božjega Sina, je svoboden. Bog nam daje večno življenje. Tako postanemo nova stvaritev, človek s povsem novimi motivi in cilji, s Kristusom kot večno in varno oporo.

Klaus Schulz