Ni ravno prijetno brati seznama vseh teh grehov, saj to najbrž ne doseže željenega cilja – da bi nas besede Svetega pisma duhovno povzdignile in okrepile. Toda ali je lahko zgornji svetopisemski odlomek vseeno koristen?

Ljudje, ki se namerno postavijo proti Bogu, so bili vedno takšni: brezbožni, brezsrčni, brez ljubezni, brezobzirni, neusmiljeni, brez spoštovanja zakonov, razuzdani in nezvesti. Zato so imeli kristjani v vsej zgodovini od apostolskih časov naprej vedno občutek, da živijo v zadnjih dneh: “Otroci, poslednja ura je” (1 Jn 2,18).

Če imamo ta vtis tudi danes, potem lahko tudi mi rečemo kakor Janez: “Otroci, poslednja ura je.” Ali pa se mora stanje še poslabšati, da bi ga lahko razumeli kot znamenje zadnjega časa? Verjetno da.

Brezbožni ljudje kot vedno sledijo svojim sebičnim ciljem, toda njihovo življenje je neutolažljivo, njihova prihodnost brezupna, njihove zmote nezmerne; svetovalci so zbegani, politiki nemočni, zatiranje nesramno (Iz 58,3). Na milijone beguncev je brez doma in bogataši so pogosto neusmiljeni.

Ni za pričakovati, da se bodo razmere na zemlji spremenile. Skratka, Hudič prosto hodi po svetu. Toda Jezus ga je že zdavnaj premagal, zato vso svojo skrb vrzimo nanj, saj on skrbi za nas. ”Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri” (1 Pt 5,7–9). Na takšen način se torej lahko oborožimo. Zaupajmo in se sklicujmo na Božje obljube, bodimo zvesti in glejmo na Jezusa, ki nam pravi: “Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši” (Jn 14,27), kajti Božji načini pomoči in zaščite so neskončni, njegove obljube pa brezčasne.

Ne glede na to, ali dejansko živimo v zadnjih dneh ali ne, vedno velja, da Jezus brezpogojno sprejema tistega, ki pride k njemu in se pokesa.

Gerhard Zahalka