13.november
Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.
Evangelij po Mateju 24,36
Pred kratkim sem se pogovarjala s prijateljico iz mladosti. Skupaj sva bili del adventistične mladinske skupine. Nikoli si nisva mislili, da bova stari več kot 80 let! Takrat se je zdelo, da bo Jezus kmalu prišel. Verniki so tako razlagali svetopisemske prerokbe in na to pripravljali sebe in nas mlade. Nisem si mislila, da se bom še poročila. Nismo delali velikih načrtov za prihodnost, ampak smo zvesto in predano živeli vsakdanje življenje. Toda življenje se je iz dneva v dan odvijalo naprej.
Zdaj se oziram nazaj in se sprašujem, kam so šla ta leta. Naši vnuki si že ustvarjajo družino, Jezus pa še ni prišel. Toda naše upanje še ni ugasnilo, saj smo mu zdaj veliko bližje kot takrat. Ali bomo živi dočakali Jezusov prihod? Čemu bi ga sploh? Prav tako dobro je namreč, da se pred njegovim prihodom spočijemo. Mnogi naši najbližji in prijatelji so že umrli. Nekateri pripravljeni, drugi nenadoma. Vsakdo med njimi je imel svoj osebni čas konca. Tudi mi ga bomo imeli. Toda za vse tiste, ki so umrli, bo naslednji zavestni trenutek Jezusova vrnitev. Sam Jezus je rekel, da bodo vsi, četudi so v grobu, slišali njegov glas in vstali (Jn 5,28).
Seveda so ljudje v tistem času želeli vedeti, kdaj se bo to zgodilo. Jezusov odgovor je bil jasen, kot dokazuje današnje uvodno besedilo: Nihče ne ve, samo Oče! Jezus je v prilikah opozoril, da se bo to zgodilo nenadoma. Tako kot je nenadna smrt. Na to je opozoril tudi apostol Pavel v pismu cerkvi v Solunu (1 Tes 5,2.3). Kdor veruje v Jezusa Kristusa kot svojega Zveličarja in Odrešenika, je lahko prepričan, da je njegovo ime zapisano v nebesih (Lk 10,20). S tem spoznanjem in vero ste vedno pripravljeni, ne glede na to, kdaj pride ta trenutek. “Nanj bom napisal ime svojega Boga ter bo meščan v mestu mojega Boga – v novem Jeruzalemu, ki prihaja iz nebes od Boga. Tudi moje novo ime bom napisal nanj” (Raz 3,12 ŽNZ).
Marli Weigt