Sestra mi je pokazala dragoceno darilo, ki ga je prejela od prijateljice. “Ker sem ji pomagala pri selitvi,” je pojasnila.

To mi je dalo misliti. Je to res darilo ali prej plačilo za pomoč? Ali bi dobila “darilo”, tudi če ne bi pomagala?

Morda sem preveč malenkosten, toda zdi se mi, da v naši družbi ni tako preprosto sprejeti darila brez česar koli v zameno. Pred časom me je prijatelj povabil na večerjo. Ko sva se poslovila, sem mu rekel: “Naslednjič bom jaz plačal.” Saj ni smiselno preprosto dovoliti, da nam nekdo kaj podari, kajne?

Tudi v našem odnosu z Bogom ni nič drugače. Kot verniki smo v nevarnosti, da si poskušamo kupiti odrešitev. To, kar so bile včasih žrtve, da bi ugajali Bogu, so zdaj lahko velikodušni darovi, ki jih dajemo za Božje delo, naše pobožno življenje ali naša prizadevanja za cerkev.

Tega seveda ne bi priznal, toda če sem iskren do sebe, globoko v sebi čutim misel, da bi me Bog dejansko moral sprejeti zaradi vsega, kar sem naredil.

Naše uvodno besedilo temu občutku jasno nasprotuje: “Bog nas je rešil zaradi svoje milosti.” Ne zato, ker delamo toliko dobrega ali ker grešimo manj kot drugi. Ne. Bog nas je odrešil samo zaradi svoje ljubezni, usmiljenja in velike dobrote. V zameno ne želi ničesar – še več, to sploh ni mogoče, kajti sicer bi Božja milost prenehala biti to, kar je: brezplačen, nezaslužen dar (Rim 11,6).

Zato je tako pomembno ponotranjiti dejstvo, da so odrešenje, zveličanje in večno življenje stoodstotno brezplačno Božje darilo nam. Za to ne moremo narediti ničesar. “Kdor je žejen, naj pride. Vsakemu, kdor hoče, bo Bog podaril vodo življenja” (Raz 22,17 ŽNZ). To je dobra novica evangelija.

Roland Nickel