Molitev pomeni pogovor z Bogom. V pogovoru si med seboj izmenjujemo misli o neki temi. Brez komunikacije dolgoročno ni mogoče zgraditi trdnega odnosa – takšen odnos bi se hitro končal. Molitev je Božje povabilo tebi osebno, da se z njim povežeš in se družiš z njim.

Toda pogosto začnemo moliti šele takrat, ko nam zmanjka moči. Poleg tega včasih obupamo, ko Bog na naše molitve ne odgovori takoj in na način, ki se nam zdi najboljši. Dovolimo si verjeti, da Bog ne želi slišati naših molitev. Martin Luter je nekoč rekel: “Če te Bog ne bi želel uslišati, te ne bi povabil k molitvi.”

Lahko zaupam, da me Bog sliši in skrbi za moje potrebe, četudi moje molitve niso uslišane na način, kot sem pričakoval.

Tudi starši ne morejo izpolniti vseh želja svojih otrok, na primer, da bi vsak dan jedli samo sladkarije ali da bi ostali pokonci do polnoči. Majhen otrok se še ne zaveda negativnih posledic svojih želja, starši pa imajo drugačen uvid in prepovedujejo z namenom, da bi zaščitili. Otrok se lahko razjezi, ker odločitve ne razume, vendar še vedno ne bo izgubil zaupanja v starše. Morda bi morali bolj zaupati Božji skrbni ljubezni in verovati, da bo naše prošnje uslišal na svoj način, saj nam vedno želi le najboljše. Ko začnemo razumeti Božjo ljubezen in njegov načrt za naše življenje, začnemo razumeti, katera vrata zapira, da bi nas zaščitil, in katero okno odpira za nas.

Toda to lahko razumemo le, če se z njim pogovarjamo, poslušamo njegov glas in poglabljamo svoj odnos z njim. V pesmi ”No Matter How You Pray” (“Ne glede na to, kako moliš”) Mahalia Jackson poje: “Ni pomembno, ali stojiš ali ležiš ali klečiš ali hodiš, ali govoriš glasno ali tiho, v mislih, z besedami ali brez njih. Bog bo vedel, da moliš, in te bo slišal.”

Nicole Günther

Desetletna Mia je nestrpno hodila po sobi. Kje so prijatelji, ki jih je povabila na svoj rojstni dan? Že zdavnaj bi morali biti tu! Da, čakanje je težko za vse, ne le za otroke, najstnike in mlade. Danes, v času hitrega življenja, pa je morda še posebej težko. Običajno nestrpno pričakujemo rojstne dneve, saj se veselimo prijetnega druženja z otroki, vnuki, sorojenci in prijatelji ob dišeči kavi in slastnem pecivu. Zaljubljenci trepetajo od vznemirjenja, da bodo končno lahko objeli svojega partnerja. Za božič nas ob soju sveč vabijo piškoti s čokolado, ljubko okrašeni medenjaki in slastni štruklji.

Medtem ko se rojstni dnevi, velika noč, binkošti ali božič ponavljajo iz leta v leto, pa traja veliko dlje, da začnemo hoditi v šolo, pridobimo vozniško dovoljenje ali dosežemo upokojitveno starost.

Kristjani čakamo še na nekaj posebnega – čakamo na Jezusovo vrnitev, ki nam jo je obljubil pred približno 2000 leti. Ker je včasih težko vztrajati v čakanju, je pomembno, kako in na kaj čakamo. To pa je odvisno od naše notranje naravnanosti in predmeta čakanja ter se zelo razlikuje glede na to, kakšen tip človeka smo.

Če med obiskom pri zdravniku ugotovimo, da je rak že precej napredoval, se vprašamo, ali je ozdravitev še mogoča. Če imamo zaradi hude nesreče zlomljene kosti in notranje poškodbe, upamo, da nas bo rehabilitacijski program ponovno postavil na noge. In če nas starostne tegobe priklenejo na posteljo, si želimo odrešitev od bolečin in težav.

“Dolgo odlašano upanje dela srce bolno.” Toda Božja beseda tolaži vse, ki trpijo: “Ne zavrzite torej zaupanja, ki ga čaka veliko plačilo. Potrpežljivosti vam je namreč treba, da izvršite Božjo voljo ter dosežete obljubo” (Heb 10,35.36 EKU). To čakanje se splača, saj je Bog do danes vedno izpolnil svoje obljube.

Günter Schlicke