Med svojim življenjem na zemlji je Jezus večkrat obiskal tempelj v Jeruzalemu. Tja so ga peljali, ko je bil star komaj nekaj dni. Kot dvanajstletni deček je osupnil svoje zemeljske starše, ko je o templju govoril kot o “hiši svojega Očeta”. Ob poznejšem obisku ga je zajela jeza, ko je videl, kako se je hiša molitve spremenila v “razbojniško jamo”. Pohlepni ljudje so poslovali na območju templja in trgovanje je preglasilo molitve. Prav v tej predanosti templju je Jezus pokazal svoje spoštovanje do stavbe in zlasti do namena, zaradi katerega je bila zgrajena. Očitno mu ni bilo pomembno, da je bil graditelj templja spletkarski in krvoločni kralj Herod Veliki, ki je tja vložil velike vsote denarja iz političnih in ne verskih vzgibov.

Čeprav je Jezus cenil tempelj in si prizadeval zaščititi njegov pravi namen, ni bila sveta sama zgradba. Božje bližine niso zagotavljali predmeti, kot je skrinja zaveze. Svetost izhaja iz Božje navzočnosti in ne iz obredov ali pravil. Zato je Jezus proti koncu svojega zemeljskega življenja o templju govoril povsem drugače. Namesto “moja hiša” je zdaj rekel: “Glejte, vaša hiša je zapuščena” (Mt 23,38). Še pred kratkim se je boril za položaj templja kot “hiše molitve”, zdaj pa je bil le “vaša hiša”. V templju ni bilo več Božje navzočnosti, čeprav je bilo navzven vse še vedno enako.

Kaj to pomeni za nas? Niti prostori niti predmeti niso sami po sebi sveti. Svetost je tam, kjer je prisoten Bog. On lahko naredi prostore svete tudi tam, kjer tega ne bi pričakovali. S svojo navzočnostjo je počastil tempeljsko stavbo zvitega kralja Heroda. Naša dnevna soba lahko postane sveta zaradi Božje navzočnosti, tako kot naš avto, iz katerega molimo k Bogu, ko smo na poti. Odločilno je spoštovanje svetega Boga, ne pa posebni obredi ali predmeti. Zavedajmo se, da smo lahko v duhovni “molitveni hiši” ne glede na to, kje smo. S svojimi prošnjami smo pri Bogu vedno dobrodošli in bomo gotovo uslišani.

Izkoristimo to možnost!

Matthias Müller