20. novembra 2019 je več organizacij povabilo na večerno žalno slovesnost. Razdelili so sveče. Po molitvi in duhovnem sporočilu pred cerkvijo svetega Jurija je sledil tihi pohod do nekdanjega kraja prisilne preselitve münchenskih Judov v okrožju Milbertshofen. Sprevod so vodili mladi. Nosili so napise z grozljivimi imeni: Dachau – Auschwitz – Bergenbelsen – Flossenbürg – Majdanek – Mauthausen – Neuengamme – Ravensbrück. Bilo je neizrekljivo žalostno in ganljivo.

Pred 82 leti, 20. novembra 1941, je iz Münchna odpeljal prvi deportacijski vlak z 999 judovskimi sodržavljani. V mestni register prebivalcev je bil vpisan le kratek zapis: “Izseljen neznano kam.” V Kaunasu v Litvi je na napisu mesta München zapisano (besedilo Beate Passow):

“Mesto München se v žalovanju in sramu ter zgroženo nad molkom tistih, ki so vedeli, spominja 1000 judovskih moških in žensk, ki so bili 20. novembra 1941 iz Münchna deportirani v Kowno in pet dni pozneje na tem mestu brutalno umorjeni. Med njimi je bilo tudi 94 otrok.”

Demonstracijski sprevod je prispel na cilj. Tam je stala osvetljena govorniška tribuna. Poleg mene je stala Charlotte Knobloch, predsednica judovske skupnosti Münchna in Zgornje Bavarske. Ko je stopila na oder, dolgo ni mogla spregovoriti. Njeni stari starši so s tega kraja odšli v smrt.

Koliko tisoč ljudi v naši državi je dejavno morilo in mučilo ljudi ali pa pasivno opazovalo, si zatiskalo oči in molčalo! Zaradi takšne drže je bilo pobitih na milijone ljudi. Kje so bili kristjani? Kje smo kristjani danes? “V krščanskem življenju ne sme biti prostora za antisemitizem, sovraštvo do tujcev in ljudomrznost,” se glasi uradna izjava adventistov sedmega dne z naslovom “Trajna zaveza” (27. januar 2020).

Zato odpri svoja usta za nemega! Bojuj se proti nepravičnosti in izključevanju! Prizadevaj si za spoštovanje in človeško dostojanstvo!

Heidemarie Klingeberg