Dolgo časa sem bil mnenja, da na svojem pametnem telefonu ne potrebujem aplikacije za navigacijo. Mislil sem, da imam dober občutek za smer – dokler se nisem nekoč dolgo časa ponoči vozil naokoli in iskal hotel, v katerem sem bil že nekajkrat. Po tej izkušnji je izginil moj odpor do navigacije.
Ljudje, ki še naprej iščejo smisel svojega življenja tam, kjer ga zagotovo ne bodo našli, se mi zdijo kakor tisti, ki brez občutka za smer blodijo v temi, dokler se ne znajdejo v slepi ulici in bodisi obupajo bodisi začnejo znova bodisi ugotovijo, da sami od sebe ne morejo poznati smeri. Signal lahko pride le od zunaj (v primeru navigacijskega sistema po GPS ali radijskem signalu).
Jezus v uvodnem svetopisemskem besedilu govori o svetlobi. V času, ko še ni bilo uličnih svetilk, so ljudje dobro razumeli, kaj je mislil s tem. Kako dobro je bilo, če je nekdo v neznani okolici ali po neprehodnem terenu svetil z baklo ali svetilko!
Pomorščaki lahko potrdijo, kako koristna ali celo za preživetje nujna je orientacijska luč. Še danes se svetilniki (poleg digitalnih navigacijskih pripomočkov) uporabljajo za določanje položaja, opozarjanje na plitvine ali označevanje plovne poti. Tudi tu velja, da svetilnik ni na ladji, temveč zunaj nje. Zato je vsakdo, ki orientacijo išče pri sebi, podoben krmarju, ki misli: “Svetilnik? Ne potrebujem ga! Svojo svetilko sem obesil na jambor in mi kaže pot.”
Jezus, ki je luč, nam ponuja samega sebe kot ”svetilko”. Ne da nam zemljevida in potem izgine, temveč stopi v naš čoln življenja in potuje z nami. S svojo lučjo, s svojo bližino nam ne kaže le smeri, temveč nam daje tudi toplino in varnost.
Jezus lahko naredi, da tudi mi svetimo in to luč posredujemo naprej. Veliko bolj pomaga, če prižgemo svečo, pa naj je še tako majhna, kot če se pritožujemo nad temo.
Elí Diez-Prida
