Alexo, digitalno glasovno pomočnico, sem vprašala, ali lahko moli. Pravzaprav lahko naredi precej veliko. Ko zjutraj ne vem, kaj naj oblečem, mi prebere vremensko napoved. Vodi moj nakupovalni seznam, predvaja mojo najljubšo glasbo in namesto mene vklopi pralni stroj. Edino moliti ne zna.

Toda Alexa se znajde tudi pri stvareh, ki so povezane z vero. Ve, kaj narediti, če se želite poročiti v cerkvi ali kdaj in kje je naslednje bogoslužje ali maša. Ko natančneje premislim, sem pravzaprav zelo pomirjena, da naprava ne more moliti. Navsezadnje je molitev nekaj zelo osebnega. Molitev pomeni tudi, da se z Bogom pogovarjam kot s prijateljem. Lahko mu zaupam svoje skrbi in strahove, ga prosim za odpuščanje in se mu zahvalim.

Spomnim se svojih otroških molitev, zlasti večernih. Naštela sem vse ljudi, ki so mi bili blizu in za katere sem želela, da Bog posebej poskrbi: starše, najboljšo prijateljico in babico. Toda že kot otrok sem vedela, da molitev ni čarobni urok. Ko molim, ne gre za to, da bi se mi uresničile prošnje in želje, molitev je namreč pogovor z Bogom. Tudi danes se z Bogom pogosto pogovarjam ves dan. On ne odgovarja na moja elektronska sporočila, ne vodi nakupovalnega seznama in ne vklaplja pralnega stroja. Toda Bog ima vedno posluh za moje skrbi in upe. Moje molitve so pri njem v dobrih rokah. Ko se pogovarjam z njim, urejam svoje misli in občutke in lahko pustim zadevo, pri kateri sem obtičala.

Obstajajo ljudje, ki bi radi molili, pa ne vedo, kako. Sveto pismo nam pravi, da so bili celo Jezusovi prijatelji negotovi, kako moliti. Jezus jih je naučil molitev očenaš, ki jo še danes molijo kristjani po vsem svetu. Slej ko prej bo verjetno tudi Alexa besede te molitve namestila v svoj program in tako povezala veliko ljudi z Bogom, saj je molitev očenaš odlično osnovno navodilo.

Beate Strobel