Pravkar sem spet obiskala enega od svojih treh bratov. Živi v domu za nego bolnikov. Čutim bolečino, ker me vsak obisk pri njem spominja na to, da je življenje omejeno.

Kaj je življenje? Trud in delo? Radostni trenutki, sreča, žalostne izkušnje? Prizadevanje za dodano vrednost, boj za priznanje, ljubezen in pozornost?

Apostol Jakob življenje posrečeno opiše kot jutranjo meglico, ki po kratkem času izgine. Vse, kar je bilo doseženo z napornim delom, izgine na bolniški postelji. Preprosto ni več potrebno. Na koncu ostanejo le še spomini, včasih pa tudi ti izginejo.

Kako dobro je, če smo se na neki način oskrbeli in zgradili odnose z ljudmi, ki bodo ob nas v trenutkih slovesa. Sorodnikom in prijateljem, ki ostanejo, je pogosto težko sprijazniti se z neizogibnim odhodom.

Zavedanje, da je vse končano, ni prav vedno v pomoč. Toda dejstvo, da imamo zvezo z našim Gospodom Jezusom Kristusom, nam lahko daje svobodo, upanje in tolažbo.

Ko sem z bratom, sem vesela, če me prepozna. Sicer pa je v svojem svetu, ki naju le v nekaj trenutkih spomni na to, kar sva doživela skupaj. Pravi, da je v redu in da ga nič ne boli.

Ali sta to Božja milost in usmiljenje, ki naredita, da pozabi na to, kar je bilo nekoč tako pomembno v njegovem življenju? Naučili smo se ga gledati z drugačnimi očmi in ga ljubiti na nov način. Tako nežen je in ljubezniv in je morda zdaj oseba, ki jo je Bog vedno videl v njem. Prav poseben čudež je, ko se človeški duh poveže z božanskim. Bogu se zahvaljujem za upanje, ki ga daje, in se veselim resničnega srečanja.

Ingrid Naumann