Občasno se udeležim mladinskega bogoslužja v Münchnu. Med čakanjem na vlak domov se rad sprehodim po središču Münchna. To sem naredil tudi ob prvem adventnem vikendu. Opazil sem, da je božični sejem že postavljen in da ga prvi obiskovalci nestrpno raziskujejo. Nenadoma so se nekateri ustavili, izvlekli fotoaparat ali mobilni telefon ter se osredotočili na stavbo mestne hiše. Seveda, ura je bila dvanajst! Kmalu se bo oglasilo svetovno znano münchensko zvonjenje. Ob prvem udarcu zvona so se obiskovalci, ki so bili željni nakupovanja, ustavili in si ogledali spektakel na zvoniku.

Ko sem stal v množici, sem pomislil na prihodnost. Kaj, če bi ljudje tako nestrpno pričakovali Kristusovo vrnitev, kot pričakujejo to ogleda vredno zvonjenje? Kaj, če bi bil vsak dogodek in poseg našega Boga tako izrazit, da bi ga očividci posneli in objavili na internetu?

Ko se je glasba ustavila in so figure spet stopile v stolp mestne hiše, so se ljudje vrnili v božični vrvež ter nadaljevali z iskanjem daril in polnjenjem nakupovalnih torb.

Na božični večer nekateri kristjani izpolnijo svojo vsakoletno obveznost in se udeležijo bogoslužja v cerkvi. Zvečer sledi dober obrok in nato obdarovanje. Zdi se, da so mnogi popolnoma pozabili, kaj se je v resnici zgodilo na božič. Ne gre namreč le za praznovanje rojstva nekega otroka v Izraelu, za nekaj prostih dni in obvezne obiske sorodnikov.

Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi ga obsodil, ampak da bi ga rešil po svojem Sinu Jezusu Kristusu (Jn 3,17). Če se Jezus Kristus ne bi rodil, ne bi opravil svojega poslanstva za ta svet. Če za nas ne bi šel na križ, bi bili izgubljeni! Pri božiču gre za njegovo ljubezen do nas, da bi bili nekega dne z njim v njegovi slavi in večnosti. To je veselo pričakovanje in upanje, o katerem govori današnje uvodno svetopisemsko besedilo. Ali ni to največje darilo?

Patrick Kayser