Ob Mrtvem morju je bilo precej vroče, zato smo najprej poiskali senčni kotiček. Tam sem popotnikom pripovedoval o kralju Davidu na begu. Pred nami je bil slap, pri katerem smo se osvežili. Za nami smo na hribu zagledali nekaj jam. Se je v eni od njih skrival David, ko je bežal pred Savlom? Kot da bi bil del skupine, nas je opazoval prikupni skalni jazbec in nas nekaj časa radovedno poslušal.

Nekje tu, v oazi En Gedi, je mladi, maziljeni, a še ne ustoličeni kralj David napisal Psalm 142: “Davidov pouk, ko je bil v votlini. Molitev” (v. 1).

Kako je lahko trdil, da je osamljen? Okoli sebe je imel približno 600 moških, ki so mu zvesto sledili in ga varovali! Mar med njimi ni našel nikogar, s katerim bi lahko odkrito spregovoril o svojih strahovih, razočaranjih in sanjah?

V tem razpoloženju je naredil tisto, kar mu je zagotovo pomagalo: obrnil se je na tistega, ki niti za trenutek ni pozabil. “K tebi vpijem, o Gospod. Dejal sem: Ti si moje zatočišče, v tebi imam vse, kar potrebujem v življenju” (v. 6; svobodni prevod).

“Vse, kar potrebujem v življenju.” Kaj res?  Božja roka nas nosi! Toda kako dobro se počutimo, ko nas nekdo močno objame. Seveda Bog vedno sliši naše molitve. Toda kako blagodejno je, ko nas nekdo slišno spomni na Božjo obljubo ali nam piše po elektronski pošti ali kako drugače ter nam pove, da je danes molil za nas!

V časopisu sem prebral, da bodo zdravniki v Angliji od leta 2023 lahko izdajali recepte proti osamljenosti, na primer za skupinske dejavnosti, kot sta sprehod ali skupinsko slikanje, saj je osamljenost eden največjih zdravstvenih izzivov našega časa.

Blagor njemu, ki ima v svoji cerkveni skupnosti, doma ali drugje somišljenike, ki so sposobni in pripravljeni prisluhniti.

David se je veselil druženja s takšnimi ljudmi, ko je na koncu spesnil: “V družbi vseh, ki so ti zvesti, se ti bom zahvalil, Gospod, da si bil tako dober do mene” (v. 8; svobodni prevod).

Elí Diez-Prida

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Prevod dela: Andachtsbuch 2022

V včerajšnjem uvodnem svetopisemskem besedilu je Jezus vprašal hromega človeka pri kopeli v Betesdi, ali želi biti ozdravljen. Ozdravil ga je šele, ko je moški v to privolil. Za človeka, ki ga je bolezen desetletja močno omejevala, je ozdravitev pomenila začetek novega, odgovornega življenja.

Jezus mu je izrecno naročil, naj s seboj vzame svojo posteljo. Ali ni na to pomislil tudi sam? Ali ne bi bilo celo bolje, če bi svojo posteljo dal komu drugemu, ki jo je potreboval? Kakšen je bil smisel tega navodila?

Kadar v življenju dolga leta prevladuje telesna ali duševna bolezen, vedno kaj ostane za njo. Ljudje “nekaj nosijo s seboj” – imajo duševne in morda tudi telesne brazgotine. Tudi nekoč hromi ni začel novega življenjskega obdobja, kot da se ni nič zgodilo. Posteljo, ki jo je vzel s seboj, lahko razumemo kot simbol, da spomin ostaja.

Nekatere izkušnje ostanejo z nami do konca življenja, tudi če smo se z izhodiščnim doživetjem že zdavnaj spoprijeli in ga premagali. Zato moramo še naprej previdno ravnati s tistimi, ki so si opomogli, saj verjetno še vedno ne bodo preprosto delovali po pričakovanjih, kot bi si mnogi želeli.

Žal je bivši hromec kmalu zatem naletel na pobožne ljudi, ki so ga takoj opozorili na domnevno kršitev zakona: “Sobota je. Ne smeš prenašati postelje” (v. 10). Kakšno nasprotje: komaj je okreval in že so ga kritično ocenjevali. Tako si ni predstavljal življenja, v katerem bo sam odgovoren zase! Ali se pobožni ljudje niso mogli vsaj malo veseliti njegove ozdravitve?

To srečanje je zastrašujoč primer napačnih prednostnih nalog v veri. Ljudje, ki nosijo breme, ne potrebujejo očitkov, kaj delajo narobe, temveč iskreno zanimanje, sočutje in podporo – tudi danes.

Thomas Lobitz

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Prevod dela: Andachtsbuch 2022