Neki zakonski par je obiskal sirotišnico, iz katere sta želela posvojiti otroka. Med pogovorom z dečkom, ki sta ga želela sprejeti, sta mu v svetlih barvah opisala številne stvari, ki bi mu jih rada dala. Na njuno veliko začudenje je deček odgovoril: “Hočem samo, da me ima nekdo rad.”

Ta otrok je razumel, da je ljubezen največja stvar. To je vez, ki drži ljudi skupaj. Otroci in odrasli potrebujejo ljubezen. Brez ljubezni ni življenja. V Jezusovih očeh zapoved ljubezni do bližnjega ni le zahteva. Zanjo obstaja pomemben razlog: Bog nas je prvi ljubil. Bog je nekdo, ki ima pregled nad vsem, tudi nad mojimi napakami, vendar jih ne šteje proti meni. Mi pa na žalost pogosto ne ravnamo tako drug z drugim. Lažje je kritizirati, kot pa v drugih videti dobro. Lažje je drugi osebi povedati, kaj si mislimo o njej, kot pa ohraniti mirnost in potrpežljivost.

Toda Bog z menoj ravna usmiljeno. To doživljam kot neverjetno olajšanje. Osvobaja me pritiska, da moram biti popoln in da moram vedno vse narediti prav. Bog me ljubi takšnega, kakršen sem: z vsemi mojimi napakami, skrbmi, strahovi in krivdo. Ta obljuba brezpogojne ljubezni mi dobro dene. Na začetku vsega je Božja ljubezen. Ohranja me in me podpira, zlasti v težkih situacijah. Zaradi tega spoznanja sem hvaležen.

Toda ne moremo ostati samo pri hvaležnosti. Vprašati se moramo, kako se vedemo mi. Ali smo potrpežljivi z nekom, ko vidimo, da dela kaj narobe? Ljubiti druge ljudi tako, kot Bog ljubi mene, biti obziren in potrpežljiv – to mi ne uspeva vedno. V takšnih trenutkih se spomnim svetopisemske vrstice iz Prvega Janezovega pisma: Bog me je prvi ljubil in je velikodušen do mene kljub mojim nepopolnostim. Želim si, da bi se tega vedno spominjal.

Horst Jenne

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Prevod dela: Andachtsbuch 2022