”Vidim nekaj, česar ti ne vidiš” je bila ena mojih najljubših iger v otroštvu. Večinoma sem zmagala, saj skoraj nihče ni mogel uganiti predmetov, ki sem si jih izbrala. Že takrat sem opazila, da stvari pogosto dojemam povsem drugače kot moji prijatelji. Danes ugotavljam, da sebe ne vidim tako, kot me vidijo drugi.

Ko berem 139. psalm, se zavem, da tudi Bog na meni in v meni vidi nekaj, česar sama ne zaznam; in to še preden sem sploh lahko razmišljala in presojala o sebi. Bog vidi tudi tisto, česar na sebi ne maram ali kamor nerada pogledam. Vidi moje veselje, moj ponos, mojo ljubezen do drugih; hkrati pa vidi mojo ranljivost in vse tisto, česar najraje ne bi razkrila. Vidi moj strah in mojo jezo; moje srce brez maske in filtrov.

Bog v vsakem človeku vidi nekaj, kar ga v njegovih očeh dela edinstvenega. Nihče se ne smeje tako kot ti. Nihče drug na tem svetu nima tvojega obraza. Bog mi lahko pove tisto, kar je meni skrito, njemu pa očitno. To me navdaja s čudenjem. Bog ničesar ne spregleda, vendar njegov pogled name in na druge ni kritičen. Ravno nasprotno, z naklonjenostjo gleda name z vsemi mojimi ostrimi robovi, posebnostmi in napakami. To me drži pokonci v trenutkih, ko sem do sebe preveč kritična, ko nimam potrpljenja ali ko me hromi strah. Takrat to zavedanje spremeni tudi moj pogled na bližnje, ki si jih je Bog zamislil kot popolne, a so kljub temu, tako kot vsi Zemljani, zaznamovani z grehom – prav tako kot jaz.

To, da sem ljubljena in sprejeta, občutim kot pravo darilo. Krepi mojo samopodobo in zmanjšuje moje dvome. In ko sem spet kdaj nezadovoljna s sabo, se preprosto spomnim, da mi Bog pravi: ”Vidim nekaj, česar ti ne vidiš, in dobro je tako.”

Beate Strobel

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025