Heiko Bräuning v refrenu ene od svojih pesmi ponavlja Jezusove besede: ”Ne bojte se, verujte v Boga in verujte vame” (Jn 14,1). V kiticah pa opisuje katastrofe:

Besede, ki učijo strah,

krize, ki povečujejo strah,

zidovi, ki ovirajo pogled,

načrti, ki jih ne razumemo.

Ljudje, ki nas prestrašijo,

stiske, ki se vrstijo,

drame, ki nas pustijo brez besed,

skrbi, ki nas obremenjujejo.

(Vaše srce naj se ne vznemirja.)

V Evangeliju po Mateju 14 je od 22. vrstice naprej nazorno opisana situacija učencev. Ponoči plujejo z ladjo po jezeru. Veter in valovi divjajo. Ladja grozi, da se bo potopila. Veslanje se zdi brez smisla. In Jezus? Ni ga.

Ali to opisuje tudi naš položaj? Kaj nam trenutno zastira pogled? Katere skrbi se zgrinjajo nad nami? Ali imamo občutek, da je Jezus daleč stran?

Morda smo v manj dramatični situaciji kot učenci. Toda dogajanje v svetu nas ne more pustiti ravnodušne. Filozofinja Martha Nussbaum je nedavno rekla: ”Empatija je, ko trpljenje drugih zmanjša naše lastno dobro počutje, čeprav predvidevamo, da nas ne bo dohitelo takšno trpljenje.”

Učenci nenadoma vidijo, da se jim nekaj približuje. Prestrašijo se, misleč, da je duh. Vprašamo se, kaj nas čaka. Kakšna bo videti naša prihodnost? Je strašljiva? A potem pride beseda spodbude. Jezus nagovori učence in tudi nas: ”Bodite pogumni, jaz sem, ne bojte se!” (Mt 14,27).

Ne pustimo, da se naše skrbi ponavljajo v nedogled. Vzemimo Jezusovo spodbudo resno: ”Ne bojte se, verujte v Boga in verujte vame.”

Werner Jelinek

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025