6. maj
Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: ”Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?” On pa mu je dejal: ”Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?” Ta je odgovoril: ”Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.” ”Prav si odgovoril,” mu je rekel, ”to delaj in boš živel.” Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: ”In kdo je moj bližnji?”
Evangelij po Luku 10,25–29
Takratni duhovniki so zelo strogo razlikovali med rojaki in ljudmi druge vere. To so utemeljevali z navodilom iz 3. Mojzesove knjige: ”’Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe” (19,18).
Jezus je dal jasen odgovor, tako da je določil prednostne naloge. Na prvem mestu je ljubezen do Boga; vendar je ljubezen do bližnjega enako pomembna. V prispodobi o poslednji sodbi Jezus ljubezen do bližnjega postavi celo za merilo, ali bo človek rešen ali pogubljen (prim. Mt 25,31–46).
Vprašanje ”In kdo je moj bližnji?” nas vsak dan znova izzove, saj sta naš čas in moč omejena in ne moremo pomagati vsem. Kaj pa je na prvem mestu in kaj sledi? Jezus bi rekel: ”Uporabi svoje darove tudi v korist drugih.”
Skrb za partnerja, partnerico in/ali otroke je pravzaprav samoumevna. Vendar so se že v Jezusovem času in v prvi Cerkvi nekateri poskušali izogniti svojim družinskim obveznostim. Pavel je imel o tem jasno mnenje: ”Če kdo za svojce, posebno za domače, ne skrbi, je zatajil vero in je slabši od nevernika” (1 Tim 5,8).
Tako je moj bližnji vsakdo, ki živi v isti hiši, vsakdo, s katerim sodelujem ali ga naključno srečam. Zapoved, naj ga ljubimo, nas vsak dan znova izzove, ker si moramo postaviti prioritete. Takšen življenjski slog je vseživljenjski izziv, pri katerem nas Bog rad obdaruje z modrostjo in ljubeznijo.
Günter Schlicke
—
Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025