V času Nemškega cesarstva je bilo v Nemčiji več kot trideset časovnih pasov. Skoraj vsako mesto je imelo svoj čas, ki je bil določen glede na položaj sonca in prikazan na cerkveni uri. Ozemlje Nemškega cesarstva se je takrat raztezalo čez 17 stopinj zemljepisne dolžine, kar je povzročilo časovno razliko 67 minut od zahodne do vzhodne meje. Včasih je bil čas določen tudi glede na prebivališče določenega ozemlja. Na primer, če ste želeli obpluti Bodensko jezero, ste morali petkrat prestaviti uro. Na badenski obali je veljal karlsruhejski čas, v Friedrichshafnu stuttgartski čas, v Lindauu pa münchenski čas. V Bregenzu so bile ure nastavljene po praškem času, v Švici pa po bernskem. Šele s širitvijo železniške infrastrukture je postalo nujno potrebno enotno merjenje časa, zato je bil leta 1893 uveden in pravno uveljavljen srednjeevropski čas (CET).

Čeprav čas morda merimo ali poimenujemo različno, je za vse ljudi enako dolg. Imamo priložnost, da ta čas oblikujemo in doživljamo, čeprav ga subjektivno dojemamo zelo različno. Včasih imamo občutek, da se je ustavil, včasih pa mineva prehitro.

Čas razumimo kot darilo, ki nam ga Bog vedno znova daje, dokler živimo. Je dragoceno blago, ki ga pogosto cenimo šele takrat, ko ga ne moremo več uporabljati tako, kot bi želeli, in spoznamo, kako hitro se lahko življenje konča.

Zaupajmo, da smo varni v Božjih rokah. On nam ponuja svojo skrb in odrešitev. Podarjeni čas porabljajmo v odgovornosti do Boga, naših bližnjih in nas samih. Jezus nam v Evangeliju po Luku daje merilo: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe” (Lk 10,27). Če se ravnamo po tem, bomo tudi danes varni pri Bogu in bomo izkusili njegov blagoslov.

Dagmar Heck

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024