”Pa kaj še!” slišim ugovor psihološko podkovanih ljudi proti temu (stranskemu) stavku iz ”Visoke pesmi ljubezni”. Transakcijska analiza uči, da človek v sebi združuje tri stanja jaza, med katerimi je najpomembnejši otroški jaz. To so osnovni odzivi in čustvena stanja, ki smo se jih naučili v otroštvu oziroma so del naše osebnosti. Prvi impulzivni odziv na nekaj, še preden začnemo razmišljati, je takšen odziv otroškega jaza.

”Pa kaj še!” bi rekel tudi jaz kot pastor, ne kot psiholog. Kdor se je kdaj znašel v sporu v cerkveni skupnosti, je pogosto slišal ali pomislil na besedo ”vrtec”. V enem takšnem konfliktnem pogovoru mi je bilo nekoč pojasnjeno, da sta razum ali vera lokomotiva, čustva pa vagoni, ki vozijo za njo.

Vsak psiholog bi takoj ugovarjal, da nimamo pojma, kako močne so nevidne lokomotive, ki vlečejo naše življenjske vozove.

Ali moramo torej Pavlu vzvišeno odvrniti, da se tukaj moti, ali pa mu vsaj milostno priznati, da takrat psihologija še ni bila ”izumljena”?

To lahko pojasni neposredni kontekst. Pavel v stavku pred tem pravi: ”Ko pa pride to, kar je popolno, bo to, kar je delno, prenehalo” (1 Kor 13,10). V stavku za tem govori o motnem ogledalu, skozi katerega gledamo. Jasno je torej, da Pavel govori o opustitvi otroškega stanja, za katerega pa ve, da leži onkraj ogledala, ne na tej strani. Cilj (opustitev/odprava otroškega) in sedanjost (skrivnostna in nepopolna) sta torej prepuščena ustvarjalni napetosti. Prav tisti napetosti, v katero smo vedno znova vrženi, ko smemo ali moramo ljubiti. Prav tisti napetosti med varnostjo in ranljivostjo, med idealom in resničnostjo, med ”Ljubezen pravi: je, kar je” in nam znanim ”Ampak tako pa, prosim, tudi ne”.

S tega vidika stavek ni drzna trditev, temveč upanja polna obet, ki jo prepoznamo z očmi ljubezni, čeprav sprva motno – skozi ogledalo.

Dennis Meier

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025