Matej najprej poroča o materah, ki so svoje otroke prinesle k Jezusu, da bi jih blagoslovil, nato pa opiše še Jezusov pogovor z moškim, ki ga je vprašal: “Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?” (Mt 19,16). Vpraševalec je pojasnil, da je izpolnil vse zapovedi, in nadaljeval: “Kaj mi še manjka?” (v. 20). To, kar je nato slišal, ga je pretreslo: “Prodaj, kar imaš, in daj ubogim” (v. 21). V tistem času so ljudje menili, da je bogastvo Božji blagoslov, revščina pa kazen za grehe. Zdravje in bogastvo sta veljala za znamenje prave vere. Vsi so gledali tega moškega in mislili: To je človek, ki ga je blagoslovil Bog. In zdaj naj bi se odpovedal bogastvu – znamenju svoje prave vere?

Občasno me med poslušanjem pridige neka izjava tako prevzame, da ne morem več slediti nadaljnji razlagi. Misli se mi neprestano vrtijo okoli te ene točke. Tukaj Matej poroča, da je bil mladenič tako osredotočen na to izjavo, da ni več poslušal Jezusa in je celo odšel. Učenci so vprašali: “Kdo se torej lahko reši?” (v. 25).

Prej omenjeno srečanje Jezusa z otroki tu dobi svoj pomen: “Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo” (v. 14). V prejšnjem poglavju Jezus pravi: “Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!” (Mt 18,3). To pomeni, da nam ni treba najprej odrasti, postati bogati, ostati zdravi in opraviti dobra dela, da bi prišli v Božje kraljestvo. Vprašanje o spoštovanju zapovedi, zastavljeno na začetku, je upravičeno, saj zapovedi urejajo naš odnos z Bogom in bližnjimi. Vendar pa ima vprašanje o večni blaženosti drugo dimenzijo in ni odvisno od zapovedi, bogastva ali zdravja. Povezano je s tem, da je Jezus umrl zame in za moje grehe ter ponovno vstal. Vpraševalec žal ni več slišal Jezusovih odločilnih besed: “Človeško gledano je to nemogoče. Pri Bogu pa je vse mogoče.”

Albert Przykopanski

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025