Vsakič znova je bilo treba obiskati drage ljudi. Betanija je bila eden tistih krajev, kjer se je Jezus rad ustavil in si odpočil. Tam so živeli njegovi prijatelji Marta, Marija in Lazar, katerih gostoljubje je hvaležno sprejemal.

Tik pred vnebovzetjem je Jezus svoje učence peljal v Betanijo, ki je od Jeruzalema oddaljena približno pol ure hoje. To je bila verjetno zadnja priložnost, da vidi svoje prijatelje in se od njih poslovi.

Betanija je postala kraj blagoslova. Ne le zato, ker je Jezus širil dobro, ampak tudi zato, ker je bil sam obdarjen. Tudi jaz se s hvaležnostjo spominjam trenutkov, ko so me ljudje sprejeli v svoj dom in sem bil zaradi tega blagoslovljen.

V evangelijih pogosto beremo, da je Jezus obiskoval ljudi na njihovem domu. Zveni kot obžalovanje, ko na drugem mestu pravi: ”Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil” (Mt 8,20). Celotno stvarstvo ima svoj dom, le On ga na tej zemlji ni imel.

Srečanje v hiši njegovih prijateljev ni bilo zapolnjeno z nepomembnim klepetom, temveč z besedami življenja, ki so prihajale iz njegovih ust. Skupnost z njim in prijatelji je v preteklih letih rasla, zato je z njimi delil veselje in trpljenje.

Potem se je na tem kraju zgodilo nekaj posebnega: dvignil je roke in blagoslovil učence. Njegove roke so dvigovale ljudi. To so bile roke, ki so slepim podarile vid. Roke, ki so objemale otroke in jih blagoslavljale. Vse to se je dogajalo po moči njegovega nebeškega Očeta.

Jezusu je bilo pomembno, da svoje sledilce postavi pod Očetovo vodstvo in jih blagoslavlja. To naj ne bi bilo žalostno slovo, temveč trenutek veselega in živega upanja. Tako je Betanija postala kraj, ki kaže na večni dom (prim. Jn 14,1–3).

Ker še vedno živimo vsak v svoji Betaniji, nam želim, da bi naš dom postal kraj, kamor ljudje radi prihajajo, se počutijo dobro in lahko spoznajo Jezusa. Naj nam to prinese blagoslov.

Siegfried Öhler

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025