Ko sem poslušala intervju z astronomom na observatoriju in videla impresivne slike vesolja, so me premagale solze. Nič me ne navda z večjim strahospoštovanjem kot pogled na zvezdnato nebo, na skrivnostno, neskončno vesolje, del katerega je tudi naša v primerjavi z njim drobna Zemlja. Čeprav je ljudem dostopen in izračunljiv le delček tega, mislimo, da smo že odkrili bistveno. Kako ponosni smo na primer na to, da smo bili na Luni!

Svetopisemsko poročilo o stvarjenju nam pove, da je Luna tam zato, da vlada noči (1 Mz 1). Sonce, Luna in zvezde naj bi bile luči, ki ločujejo dan od noči ter naznanjajo znamenja, čase, dneve in leta. Tako je vse do današnjega dne. Naj gre za sončeve ali lunine mrke, prehod kometa ali določene zvezdne konstelacije – vse je že tisočletja nespremenjeno stabilno, redno, zanesljivo in predvidljivo.

Matthias Claudius v znani pesmi ”Luna je vzšla” pravi: ”Mi, ponosni človeški otroci, smo nečimrni ubogi grešniki in ne vemo prav veliko; pletemo zračne mreže in iščemo številne umetnosti, a se le še bolj oddaljujemo od cilja” (ghs 561). Fantaziramo o vesoljcih, namesto da bi v osupljivem svetu zvezd odkrili vsemogočnega Stvarnika. Ob tem pa velikost, lepota in natančnost vesolja kažejo na vsemogočnega Boga.

Nato iščemo zatočišče na drugem planetu za primer, ko življenje na Zemlji ne bo več mogoče. Iz velike daljave je naš planet videti kot dragulj vesolja. Na Zemlji pa vidimo in doživljamo vsakodnevno uničevanje. Bog ve, da njegovi človeški otroci uničujejo ta planet, in nam je razkril svoj načrt za prihodnost. Le On lahko in bo ustvaril zatočišče za nas, kjer nam ne bo treba živeti v vesoljski kapsuli v astronavtskih oblekah. Pripravil bo novo Zemljo, na kateri bodo živeli vsi, ki verujejo vanj (Raz 21).

Marli Weigt

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025