Pred kratkim sem bral intervju s profesorico psihologije iz Züricha na temo dopusta in oddiha. Na vprašanje, kako mora biti zasnovan premor oziroma prekinitev vsakdana, da bi resnično služil regeneraciji, je odgovorila, da ni ključno trajanje oddiha, ampak so pomembnejši redni odmori, v katerih človek najde distanco do tistega, kar je počel prej.

Ob branju intervjuja sem nehote pomislil na soboto. Ta se ponavlja vsak sedmi dan, je omejenega trajanja in naj bi ustvarila distanco do vsakdana, kot je izrecno zapisano v zapovedi o soboti: »Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat« (2 Mz 20,9.10).

Farizeji so zapoved o soboti »ogradili« s številnimi predpisi, tako da so mnogi verniki ta dan občutili bolj kot breme, saj niso želeli storiti ničesar narobe. Jezus pa nasprotno pojasnjuje, da je sobota ustvarjena zaradi človeka. Bog kot naš Stvarnik ve, da potrebujemo redne prekinitve – čas, ko si lahko odpočijemo od vsakdana. In ker pozna notranji in včasih tudi zunanji pritisk mnogih ljudi, da bi delali brez prestanka in se nenehno izpopolnjevali, je to celo oblikoval kot zapoved.

Da bi bila ta prekinitev v soboto resnično krepčilna, bi morala služiti kot kontrast vsakdanu (prim. Iz 58,13.14). Tega ni mogoče zajeti v splošno zavezujoče dodatne predpise, temveč mora biti oblikovano individualno. Kdor torej veliko sedi za pisalno mizo in mora delati zbrano, bi morda lahko šel v naravo ali se družil z drugimi ljudmi. Kdor pa opravlja fizično delo, morda potrebuje čas za počitek in branje. Tudi skupno bogoslužje ustvarja razdaljo do vsakdana, saj pomaga usmeriti misli na tisto, kar v življenju resnično šteje: na Božjo ljubezen in na naše bližnje.

Thomas Lobitz

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025