Voda je v puščavi zelo dragocena dobrina. Pri nas v Evropi je dobra pitna voda nekaj samoumevnega. Odpreš pipo in že priteče čista in dragocena tekočina. Ravno v preteklih vročih poletjih sem se naučil ceniti ta element. Toda kako dolgo nam bo še na voljo?

Kdor je že kdaj bil v puščavi, pozna vrednost vode. Zelo dobro se spominjam, kako sem se leta 1979 pri petdesetih stopinjah v senci vozil skozi afganistansko puščavo in kasneje prečkal Saharo. Iz vodnjaka v oazi smo zajemali dragoceno vodo. Najprej smo jo morali razkužiti, šele nato smo jo lahko pili. Prav tako ni bila tako bistra kot voda iz naših pip, temveč nekoliko motna. Zaradi velike vročine je bila potreba po vodi ogromna. Vedno znova je bilo treba piti velike količine. V deželah, kot sta Izrael in Samarija, so to težavo poleti dobro poznali.

Za žensko ob Jakobovem vodnjaku so morale biti Jezusove besede čudovita novica. Jezus daje vodo in za vedno pogasi žejo. Kdo si tega ne bi želel? Vedno znova me preseneča, kako je imel Jezus ob vsakdanjih srečanjih pripravljeno razumljivo prispodobo. Da, takšno vodo bi si tudi jaz želel. Toda kaj točno to pomeni? Jezus nam daje svojega Svetega Duha, svojo besedo in svojo ljubezen v neizmerni meri. Vsakdo je povabljen, da te stvari prejme zastonj in nato postane živ izvir v svoji okolici. Vode iz pipe, ki smo jo popili, ne moremo dajati naprej, lahko pa svojim bližnjim ponudimo Jezusa – živo vodo.

Johannes Weigmann

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025