”Naj zame dežujejo rdeče vrtnice,” je pela Hildegard Knef. Navsezadnje si to želi vsak. Kdo si želi hoditi po trnovih poteh in trpeti? Neprijetnost ali bolečina se odpravi s tableto ali injekcijo. Pri neželenih stranskih učinkih vprašamo zdravnika ali farmacevta. Dolgotrajno trpljenje se kanalizira v socialne ustanove, bolnišnice ali domove za ostarele. To niso dobri obeti, saj smo tako na najboljši poti, da postanemo mojstri potlačevanja težav.

Kako pomembne so nam postale zdravilne roke? S tem ne mislim kratkotrajnih uspehov pri zdravljenju. Gre za več, za celovitost telesa, duše in duha. Veliko vemo; žal pa prepogosto delujemo proti svojemu znanju. Proti migreni in nespečnosti se borimo s kratkoročnimi rešitvami, vendar pravi vzrok ostaja nezdravljen. Danes je splošno znano, da so lahko telesne težave pogosto tudi duševno pogojene.

Jezusove zdravilne roke, njegov dotik, so ozdravile bolne ljudi. Od njegovega vnebohoda nam manjka ta neposredni stik.

Tudi življenje njegovih sledilcev je bilo pogosto vse prej kot sončno. Pavel je vztrajno prosil za odstranitev ”trna v mesu”. Odgovor? ”Zadostuje ti moja milost.” Ali bi bil ti, ali bi bil jaz s tem zadovoljen? Zadovoljiti se s tem odgovorom pomeni imeti tesen odnos z Bogom. Ne kakor jaz hočem, temveč tvoja volja naj se zgodi. Kako enostavno je to reči, a kako težko narediti! Toda Bog lahko blagoslovi tudi, kadar ne ozdravlja po naših predstavah.

Dolga je pot od sprejemanja in otroškega zaupanja, da bo On vse prav storil. Naši načrti so pogosto kilometre oddaljeni od Božjih poti, vendar jih mirno lahko položimo v njegove roke.

Zdravilne roke bi morale biti vedno tudi roke molitve. Roke, ki iščejo drugega, sebe pa nimajo za preveč pomembne.

Želim si, da bi od Boga prejeli celovito ozdravitev telesa, duše in duha in s tem pomagali tudi drugim.

Wolfram Gauger

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025