24. julij
Jaz pa sem rekel: ”Zaman sem se trudil, v votlo in prazno sem potratil svojo moč.” In vendar je moja pravica pri Gospodu, moje plačilo je pri mojem Bogu. Zdaj pa govori Gospod, ki me je v materinem telesu upodobil za svojega služabnika, da bi Jakoba pripeljal spet k njemu in Izraela zbral pri njem – tako sem bil počaščen v Gospodovih očeh in moj Bog je bil moja moč – rekel je: ”Premalo je, da kot moj služabnik vzpostaviš le Jakobove rodove in privedeš nazaj Izraelove rešence. Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje.”
Izaija 49,4–6
Te vrstice so osupljive. Knjiga preroka Izaija na več mestih opisuje skrivnostno osebo. V zgornjem odlomku ta preroški Božji služabnik nenadoma preseneti s svojo razočaranostjo in izmučenostjo. Muči ga občutek, da je njegovo delovanje nesmiselno in da ne bo ničesar doseglo. Na to se Bog odzove s tolažilnimi besedami. Potrdi njegovo poklicanost in razširi nekoč dano poslanstvo.
Nova zaveza na več mestih jasno pove, da v Božjem služabniku lahko prepoznamo obljubljenega Mesija. Tudi prerok, o katerem piše Izaija, je podoba Jezusa Kristusa. Iz tega izhajajo daljnosežne posledice: kljub bližini z nebeškim Očetom vidimo Odrešenika sveta v okoliščinah, ko mu primanjkuje zaupanja. Zdi se, da njegova služba ne vodi do želenega rezultata, zato za kratek čas obupa.
Kaj to pomeni za sedanjost, za moj vsakdan? Včasih sem izčrpan; včasih lahko smisel svoje življenjske zgodbe kvečjemu le slutim. Vendar v tej stiski nisem sam. Če je bil celó učlovečeni Bog občasno malodušen in očitno potreben spodbude, bo razumel moje oklevanje in nemoč. Bog zna ravnati s potrtimi. Blizu nam je ter nas na svoj način blagoslavlja in krepi. Morda tudi tako, da naš pogled usmeri k tistim, katerih življenje lahko obogatimo.
Rinaldo Chiriac
—
Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025