Opazil sem, da Sveto pismo govori tudi o Božjih čutih. Seveda, saj je ljudi ustvaril po svoji podobi. Govori se torej o njegovih očeh, pa tudi o njegovi roki, iz katere nas nihče ne more iztrgati (Jn 10,28).

Bog drži svoje otroke. Kakšne tople občutke mora gojiti do nas!

Psalmist je prepričan, da Bog nagiba svoje uho k njemu. Želi poslušati in vedeti, kako nam gre. Zagotovo Bog sliši tudi zelo tihe zvoke, ker je njegov sluh tako občutljiv. Bog nas lahko tudi zelo dobro voha – Pavel v Pismu Korinčanom piše, da smo Kristusov vonj (2 Kor 2,15). Seveda je to mišljeno figurativno – a kako zlahka včasih rečemo, da nam nekaj (ali nekdo) ne diši. Bog pa zaznava tudi moja prizadevanja in se veseli, če je moje življenje dober kažipot drugim.

Res je, da imamo zaradi posledic greha precejšnje deformacije na naših čutnih organih in moramo paziti, da se po njih ne prenaša nič slabega. Toda Bog je bil vedno v redu in bo takšen tudi ostal. Zato so njegovi čuti izostreni, dobri in neokrnjeni – preprosto polni ljubezni.

Mimogrede, obstaja še eno svetopisemsko besedilo na to temo, ki je sicer zelo staro, a še vedno enako velja: »Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce« (1 Sam 16,7).

Kako čudovito, da Bog, ki nas je tako dobro ustvaril po svoji podobi, resnično vidi v stvari in ljudi. Vidi lahko vse do srca. In kaj vidi tam? Upam, da vidi tvojo ljubezen do njega, tvoje hrepenenje po osvoboditvi od vsake svojeglave ali nepremišljene misli, čutenja in delovanja ter tvoje upanje, da bodo tudi tvoji čuti nekega dne spet v redu in bodo zaznavali samo dobro in koristno. Toda to bo verjetno še malo trajalo.

Do takrat naj te Bog blagoslovi. On te vedno želi voditi k dobremu – in to resnično zmore samo On.

Wolfgang Wurl

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025