Andreas bo dopolnil 50 let. Z ženo sta za družino in prijatelje organizirala veliko zabavo. Čeprav se človek pri 49 ali 51 letih ne počuti nič drugače, naj bi bil jubilej priložnost za praznovanje. Prijatelji so prihajali in napolnili hišo. Hrana je bila odlična. Vzdušje je bilo dobro; dolgo se niso videli, zato so si imeli veliko za povedati. Le eden je stal ob strani: Andreas. Otvoril je zabavo in izrekel uradno dobrodošlico. Zdaj je vse šlo svojo pot. Dlje ko je zabava trajala, bolj si je želel pobegniti. Gostje so se mu hvaležno nasmihali in videti je bilo, da se počutijo dobro. Kaj pa on? Bil je nesrečen in počutil se je osamljenega.

Tako ni bilo le pri Andreasu. Osamljenost je starodavna težava. O njej poroča že Sveto pismo. David je bil v votlini; z njim je bilo veliko bojevitih in močnih moških. Pa vendar je bil osamljen. Nihče ga ni razumel. Okoli njega je bilo življenje, v njem pa tišina. Kaj je naredil v takšnih trenutkih? Usedel se je in pisal. Iz svoje duše je izlil ves gnev. Napisal je pesem – Psalm 142.

Naredil je še nekaj. V šesti vrstici beremo: ”K tebi vpijem, o Gospod; dejal sem: ‘Ti si moje zatočišče, moj delež v deželi živih.”’ Obrnil se je na Boga, ki ga je vedno doživljal kot vir moči.

Nima vsak od nas dostopa do poezije ali zmožnosti, da bi misli z lahkoto prelil v zapisane besede. Toda k Bogu lahko pridemo vsi. Povemo mu lahko vse, kar nam leži na srcu; vso svojo osamljenost, frustracije in jezo, svojo žalost, preprosto vse, kar nas obremenjuje. Ko ni več nikogar, ima Bog za nas še vedno odprto uho. Vanj lahko upamo.

Armin Richter

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025