Nedavno sem med sprehodom videla mladega moškega, ki je nosil svojega otroka v naročju. Deček je z obema rokama trdno objel očetov vrat, imel je zaprte oči in sproščen izraz na obrazu. Čeprav so otroške sandale segale že do očetovih kolen in bi mali zagotovo lahko hodil sam, ga je nosil. Po očetovih rdečih licih sem lahko sklepala, kako naporno mu je. Z eno roko je božal dečkovo glavo, z drugo pa ga je trdno držal.

Pogled na tega očeta z otrokom je v meni vzbudil globoko hrepenenje po občutku, da me nekdo nosi, po opori in varnosti. To hrepenenje čutim zlasti v trenutkih, ko bi potrebovala počitek, a ni videti nobenega počivališča. Verjetno vsakdo pozna trenutke, ko si ne želi ničesar drugega kot nekoga, ki bi ga nosil del poti in tako olajšal situacijo.

Kot odrasla oseba sem vedno redkeje tista, ki jo nosijo. To je bila moja prva, nekoliko žalostna misel, ko sem opazovala očeta in sinčka. Občutek, da te nosijo, je več kot le spomin na varno otroštvo. A ko globlje razmislim, ugotovim, da tudi danes še vedno doživljam trenutke, v katerih se počutim, kot da me nosijo. Večinoma šele v retrospektivi ugotovim, da ene ali druge ovire nisem premagala sama.

Nekdo, ki mi na povsem neopazen način pomaga nositi skrbi in me drži v svojih rokah, je Bog. Kot kristjanka se lahko z vsem, kar mi teži srce, v molitvi obrnem nanj. In kako pogosto mi pošlje prave ljudi! Zgornji vrstici iz Psalma 91 zaupno opisujeta, kako varno se lahko počutimo pri Bogu. Bog je svojim angelom naročil, naj mi s svojo zaščito dajo občutek, da me nekdo varno nosi. Moje zaupanje v ti vrstici, ki tako dobro odražata, kar Bog dela za nas, me krepi v trenutkih, ko je hrepenenje po olajšanju največje.

Beate Strobel

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025