Zgodba o srečanju Jezusa s Samarijanko kaže: za Boga šteje povezanost (prim. v. 4–26). V svojem srečanju z žensko ob vodnjaku je Jezus prekršil tri judovske običaje. Prvič, ogovoril je žensko; drugič, bila je Samarijanka in je tako pripadala skupini, ki so jo Judje tradicionalno prezirali; in tretjič, prosil jo je, naj mu prinese vodo, čeprav bi ga uporaba njene skodelice ali vrča obredno onesnažila. Njegovo vedenje je žensko ob vodnjaku šokiralo. Toda Jezus je živel v brezpogojni ljubezni, notranje prost zakonov in običajev, ki so ovirali celovitost in skupnost.

Jezus je dajal prednost ljubezni, ki prinaša ozdravitev. Bil je tisti, ki »dela celoto«, ki je združeval tiste, ki so bili razdeljeni, ločeni ali izključeni. Uvedel je nov način povezovanja ljudi v ljubezni. Ob koncu svojega življenja je molil: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21). Združeval je tisto, kar je bilo ločeno, in se zoperstavil sistemom, ki so ljudi poniževali, odrivali na rob ali izključevali. Drugih ni izzival z argumenti ali napadi, temveč s svojo globoko ljubeznijo. Jezus je rekel: »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo« (Mt 5,39).

Vera v Kristusa bi nas morala spodbujati k temu, da živimo ljubeče in svobodno, ustvarjamo povezanost in na ta način oblikujemo novo prihodnost za ljudi, družbo in celoten svet.

Wolfgang Dorn

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025