V Svetem pismu je veliko protislovij in nekateri dvomljivci jih izkoriščajo kot povod za dvom o verodostojnosti Božje besede. Toda kako naj bi opisali protislovno resničnost, če ne s protislovnimi izjavami?!

Tudi kristjani imajo s tem težave. Martin Luther je Jakobovo pismo označil za »slamnato poslanico« in ga v svoji izdaji Svetega pisma uvrstil bolj na konec, ker ni vedel, kaj bi počel z izjavo, da je vera brez del mrtva. Ali to ne nasprotuje Pavlovi izjavi v pismu Rimljanom, da nas rešuje le vera »brez del«?

Naučiti se moramo razlikovati med navideznimi in resničnimi protislovji. Pavel je želel odgovoriti le na vprašanje, kaj nas rešuje, medtem ko je Jakob želel pojasniti, da bo vera rešenih povsem naravno obrodila sadove, če je živa.

Če dve navidezno protislovni izjavi, kot sta zgornji v Pregovorih, stojita neposredno ena za drugo, potem bolj verjetno domnevamo, da je avtor ob tem nekaj mislil. Obstajajo pač situacije, v katerih je eno vedenje koristno, druge situacije pa zahtevajo nasprotno vedenje. In oboje je lahko kljub temu pravilno in dobro.

Ker so redko vse izjave o določeni temi na enem mestu, je dobro, da si vedno znova zastavljamo vprašanje: Kaj pravi Sveto pismo o nasprotju besedila, ki ga pravkar berem? Kajti le če zberemo tudi nasprotujoče si izjave o neki temi, pridemo do uravnotežene razlage. Teologi reformacije v 16. stoletju so to načelo razlage Svetega pisma imenovali tota scriptura – »celotno Sveto pismo«.

Martin Walser je avtor naslednje modrosti: »Nič ni resnično brez svojega nasprotja.« Čeprav sem to izjavo sprva zavračal, sem vedno znova presenečen, kako pogosto drži.

Hartmut Wolf

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025