Med jutranjo nordijsko hojo hodim ob prostranem ograjenem območju z več nogometnimi igrišči. Danes sem zagledal dve srni, ki sta zbežali, ko sta me zagledali. Bili sta na drugi strani žičnate ograje, torej na športnem igrišču, in nemirno iskali izhod. Očitno sta pozabili, kje oziroma kako sta prišli na igrišče.

To opazovanje me je zaposlilo za nekaj časa. Ali niso mnogi ljudje podobni tema srnama? Res je, da ne živijo v zaporu – njihov življenjski prostor je dovolj velik, svoboda gibanja se komajda še lahko poveča, a nekaterim kljub temu ni dovolj, zato ga poskušajo nenehno širiti. Ne počutijo se zares svobodne, obupano iščejo … Toda kaj iščejo?

Zdi se, kot da bi se počutili ujete, vklenjene v skrbi in strahove, v bremena iz preteklosti, v pričakovanja drugih, ki jih ne morejo izpolniti, v neuspehe, v negotovost glede tega, kaj prinaša prihodnost. Tako kot srni hitijo od ene ponudbe do druge in ne najdejo izhoda iz svoje velike nevidne kletke. Ne najdejo ga, ker še niso ugotovili, kako so v to kletko sploh zašli.

Sveto pismo na prvih straneh opisuje, kako je človek namerno in kljub opozorilu stopil v to veliko kletko. Z ločitvijo od svojega Stvarnika (v Svetem pismu se to imenuje greh) sta prva človeka in nato vsi njuni potomci vse do nas prišli pod oblast Božjega sovražnika.

Kjer je vhod, tam je tudi izhod – nazaj v skupnost s Stvarnikom skozi vrata, ki nam jih je odprl Jezus. On sam predstavlja vrata v osvobojeno, izpolnjeno življenje v harmoniji z Bogom. Drugega izhoda ne boste nikoli našli. Avguštin je to v svojih Izpovedih ubesedil tako: ”Zase si nas ustvaril, o Gospod, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.”

Srnam je težko pomagati najti izhod. Toda mnogi iskalci si želijo slišati, kako smo mi našli svobodo in mir.

Elí Diez-Prida

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025