Psalm 23 je eden od vrhuncev Svetega pisma. Verniki so se ga skozi vse čase učili na pamet ali pa ga v pisni obliki nosili s seboj. Presenetljivo je, da ga pogosto citirajo na pogrebih, morda zato, ker se še posebej dotakne tistih, ki iščejo tolažbo.

Vendar je Psalm 23 pravzaprav beseda za žive; govori o realnosti življenja z Bogom. Danes, tukaj in zdaj lahko Davidova izpoved zaznamuje tudi moj in tvoj odnos z Bogom.

Obožujem uglasbitev tega psalma, ki jo že vrsto let poznam iz stare pesmarice iz leta 1915. Te vrstice me ganejo vsakič, ko jih zapojem. Prejšnji teden sem slišal povsem novo uglasbitev, ki uporablja le pet tonov. Bila je preprosta in hkrati impresivna.

Ob prepevanju današnjega svetopisemskega besedila sem pomislil: Super! Moj Gospod pozna pot. Še več: ”Vodi me po pravih stezah.” Skoraj bi rekel: Odlično, potem pač ne more iti nič narobe, vse bo v redu! Pa vendar takoj v naslednji vrstici piše: ”Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence.” Prava pot očitno občasno vodi tudi skozi jame, čez neznan teren in v kraje, kjer zaradi teme ničesar ne vidimo. Toda tudi ko se zmedeno oziramo naokoli, smo na Božji poti!

David je prepričan, da ga Bog vedno spremlja – ”ti si z menoj” – in mu daje na voljo pripomočke, kot sta palica in opora. Zato se mu ni treba bati.

Hedwig von Redern je to misel čudovito izrazila v pesmi z naslovom Tudi če ne poznam poti: ”Tudi če ne poznam poti, jo ti dobro poznaš; zaradi tega je moja duša tiha in polna miru.”

Kakšno zaupanje veje iz teh besed! Gospod je moj pastir, to spoznanje zadostuje. Svojemu pastirju lahko brezpogojno zaupamo v vseh okoliščinah. On pozna pot.

Bernhard Stroh

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025