Prvega marca 2024 je bil v Moskvi pokopan Aleksej Navalni. Potem ko je pred nekaj leti komaj preživel poskus zastrupitve, se je prostovoljno vrnil v Rusijo, kjer so ga aretirali že na letališču, obsodili na dolgoletno zaporno kazen, izgnali v kazensko taborišče v Sibiriji, kjer je v nepojasnjenih okoliščinah umrl. Njegova usoda še danes pretresa svet.

Kaj je disidenta spodbudilo, da se je izpostavil nevarnosti ponovne aretacije in celo smrti? Svoje življenjsko geslo je našel v Jezusovi pridigi na gori: “Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo” (Mt 5,6). To upanje ga je navdihovalo in ga spodbudilo, da se je izpostavil ogromnim tveganjem.

Tudi apostol Pavel je živel v nenehni smrtni nevarnosti. Večkrat je bil aretiran, pretepen, bičan in celo kamnan – vendar nikoli ni izgubil vere. Nasprotno, ”hvalil se je” s svojimi stiskami, ker so zahtevale vztrajnost, krepile odpornost, ga preizkušale in na ta način utrjevale upanje.

Podobno je izrazil tudi apostol Jakob: “Ali se srečujete z mnogimi težavami in preizkušnjami? Ne obupujte, če preizkušnjam vaše vere ni in ni konca, ampak se tega še veselite!” (Jak 1,2 ŽNZ).

Kaj preizkuša našo vero? Ali nas muči Božja ”nedejavnost”? Ali njegova še vedno neizpolnjena obljuba o novih nebesih in novi zemlji? Ali pa naša vztrajna prizadevanja, ki ostanejo necenjena? Kakor koli že, prav takšni izzivi krepijo vero in utrjujejo upanje. Izzovejo vztrajnost in tako gradijo odpornost. Skozi stisko se naučimo postati stanovitni.

Pavel je svojo izkušnjo opisal na prav poetičen način: “Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni” (2 Kor 4,8.9). Na koncu je tudi Pavel za svoja prizadevanja plačal z življenjem. Vendar ni odšel kot poraženec. Njegove besede še danes druge spodbujajo, naj živijo v moči neomajnega upanja.

Rolf Pöhler

—

Copyright: © 2023 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2024