Ledeni dež je spremenil pokrajino. Ko se naslednji dan sprehodim skozi gozd, je povsod bleščeče. Veje so pokrite z ledom. Z mnogih visijo zmrznjene kaplje.

Kako nenavadno je vse to, kako čudovito. Vse je prevlečeno, kot bi bilo obdano s finim steklom. Prepoznam lahko vsako majhno neravnino vejic, celo popke, ki že čakajo na pomlad.

To je pokrajina v stanju čakanja. Led se danes ne bo stalil, za to je prehladno. Če bi začela odstranjevati led s tankih vejic ali odkrivati popke, jim ne bi pomagala, temveč bi jih uničila.

Nekatere stvari v svojem življenju poskušam rešiti na silo. Potem zavzeto razmišljam: ”To mora uspeti!” – in se še malo potrudim. Navsezadnje drugim uspe. Toda če sem iskrena, se v meni vse upira. Nisem še pripravljena.

Stanje čakanja. Morda se mora moj led še odtajati. Morda bi nasilno dejanje poškodovalo moje srce. Morda me uničujejo prevelika disciplina in pravila, ki si jih postavljam sama. Morda mi je dovoljeno biti takšna, kakršna sem. Ledena.

Kaj bi lahko pomagalo mojemu srcu, ko je obdano s plaščem ledu? Če bi moje srce tako ležalo pred menoj, se ga zagotovo ne bi lotila z lomilko!

Ne, srce bi položila v bližino radiatorja, morda prinesla sušilec za lase ali ga preprosto vzela v toplo roko. Nato bi ga držala, ga obračala, osušila in ga še naprej držala, dokler se ledeni plašč ne bi odtalil.

Moje srce je v Božjih rokah. Ali mu zaupam, da bo držal moje ledeno srce? Ali mu verjamem, da ga bo po malem odtajal? Morda ne vidim velike spremembe, le zavedam se, da je v njem še vedno veliko ledu.

Na silo ne bo šlo. Božja topla, ljubeča roka mora stopiti moj led. In to tudi dela. Lahko sem mirna, se izročim njegovim rokam in sprejemam njegovo toploto. To bo odtajalo moje srce. Tega ne bodo dosegla moja dejanja. Hvala ti, Bog!

Stephanie Kelm

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025