V preroških spisih Svetega pisma najdemo različne časovne podatke. Beremo o dneh, tednih, letih, večerih in jutrih ter o tem, da je za Boga en dan kakor tisoč let (prim. 2 Pt 3,8). Skozi zgodovino so verniki s pomočjo takšnih opisanih časovnih obdobij poskušali razvrstiti svetovne in cerkvenozgodovinske dogodke ter med drugim določiti datum konca sveta. Vendar pa je hrepenenje po tem, da bi končno srečali našega Odrešenika, ki bo s svojim ponovnim prihodom naredil konec vsemu trpljenju, vsem boleznim, vojnam in smrti, marsikoga zapeljalo mimo cilja. Če je to izraz njihove močne ljubezni do Jezusa, jim tega ne želim očitati.

Vendar Psalm 90 vsa preračunavanja zavrne kot nepomembna. Vrača nas v resničnost našega življenja. Izpred oči ne smemo izgubiti naše osebne življenjske dobe sedemdesetih ali osemdesetih let.

Lahko še tako ugibamo, računamo in upamo, vendar mnogim ljudem niti osemdeset ali več let ne bo zadostovalo, da bi Jezusov prihod dočakali še živi. Drugi, kot dekle iz mladinske skupine moje cerkve, ki je umrlo v avtomobilski nesreči, so imeli na voljo še veliko manj časa.

Pavel piše tolažilne besede: »Mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli zaspalih« (1 Tes 4,15). To razumem takole: vsi, ki bodo ob ponovnem prihodu še živi, nimajo nobene prednosti pred že umrlimi verniki. Slednji bodo vstali in skupaj z živimi doživeli Jezusov ponovni prihod.

Zavedati bi se morali, da je danes dan, ki ga lahko oblikujemo in živimo. Vsa preračunavanja o času Jezusovega prihoda v resničnosti našega življenja izgubijo svoj pomen. Znan izrek, ki ga pripisujejo Martinu Luthru, se glasi: »Če bi vedel, da se Jezus jutri vrne, bi še danes posadil jablano.«

Albert Przykopanski

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025