Ne maram dramatičnih filmov. Nevzdržno se mi zdi gledati glavne junake, kako sprejemajo napačne odločitve. Ko se vedno bolj zapletajo v mrežo, ki jih vodi v neizogibno tragedijo, ne želim več le križem rok opazovati. Namesto tega bi rada posredovala, jim pomagala, da bi spet našli izhod in živeli brezskrbno. Toda scenaristi imajo pogosto drugačen načrt.

V antičnih tragedijah je na koncu včasih nastopila tako imenovana Deus ex Machina – božanstvo, ki se je nenadoma pojavilo in vse obrnilo na bolje. V resničnem življenju je drugače. Tam Bog ne prilebdi v zadnjem trenutku smrtonosne katastrofe, da bi vse obrnil na dobro. On ne čaka tako dolgo. Kajti kakor piše v uvodnem svetopisemskem besedilu, se tudi njemu zdi nevzdržno gledati, kako drvimo v pogubo. Da bi spet našli pravo pot, postavlja smerokaze in nam pred noge polaga kamne spotike. Včasih uporabi tudi glasnika.

Tako je bilo tudi z Lotovo družino v Sodomi. Po tem, ko so zapustili blagoslovljeno življenje ob Abrahamovi strani, so se vedno globlje zapletali v brezupno usodo svojega mesta. Toda Bog ni želel, da bi ta družina umrla, zato je k njej poslal svoja glasnika. Tudi v Ninive je poslal nekoga, ki naj bi ljudi odvrnil od neizogibne pogube. Celotno mesto se je spreobrnilo.

Potem pa je prišel Jezus. Obiskal je Zaheja, da bi ta vrnil in poplačal, kar je ukradel (Ezk 33,15). Prihaja tudi k meni in pravi: ”Zakaj hočeš umreti?” Nato mi pokaže, kje delam napake, kje imam lastne načrte in se izgubljam. Če ga poslušam in se odpovem tistemu, kar me vleče v propad, me On vodi nazaj na pravo pot.

Kjer koli si, Bog želi, da živiš.

Manuela Muschter

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025