Odkar smo se preselili, živimo v hiši z velikim vrtom. Uživamo v tem, da udobno sedimo na kavču in opazujemo ptice, ki se veselo sončijo na našem vrtu ali pa vneto iščejo material za svoje gnezdo. Že prvo leto smo posadili sadno drevje in se že zelo veselimo, da bomo nekoč obirali okusne plodove z lastnih dreves. Vrt ne pomeni le dela, temveč tudi ogromno blagoslova. Polna radovednosti sem pojem vrta iskala tudi v Svetem pismu.

Kako sem bila presenečena, ko sem ob tem postala pozorna na današnje svetopisemsko besedilo. Podoba majhnega gorčičnega zrna, s katerim Jezus tukaj primerja Božje kraljestvo, mi je znana in me je že velikokrat opogumila. Pogosto se mi zdita moja vera in moje delovanje majhna in nepomembna. Toda Jezus nam tukaj ljubeče zagotavlja, da iz majhnega zraste nekaj velikega. Enega vidika v tej podobi dolgo nisem opazila; bolj ko sem o njem razmišljala, bolj dragocen mi je postajal: seme ni samo. Posejano je v vrt. Vrtnar je zagotovo izbral najboljše mesto za bodoče drevo. Opazuje rast in skrbi za optimalne življenjske pogoje.

Ko sem se še naprej poglabljala v svetopisemsko besedilo, sem opazila, da v Luku 13 še ena prilika govori o drevesu. V vrsticah 6–9 je opisano, kako smokva, posajena v vinogradu, že nekaj let ne rodi sadov. Lastnik nato prosi vrtnarja, naj drevo odstrani. Toda vrtnar se zavzame za smokvo. Želi jo spet pognojiti in ji dati še eno leto časa ter šele nato, če bo treba, drevo posekati. Kako spodbudno!

Ko se počutim majhno in nepomembno, sem lahko prepričana, da nisem sama. Ob strani mi stoji najbolj neutruden in najboljši vrtnar, ki skrbi zame.

Sandra Heddrich

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025