V galerijah prednikov starih gradov, dvorcev in muzejev si lahko ogledamo portrete plemičev iz preteklih stoletij. Dostojanstveno zrejo navzdol na obiskovalce. Razkošno uokvirjene slike naj bi ohranjale spomin na člane kraljevih ali knežjih družin. Del izražanja zahteve po oblasti je bila vedno tudi izdelava državniškega portreta, ki je lahko častno mesto zasedal le, dokler je živel upodobljenec. Po monarhovi smrti se je moral portret umakniti podobi naslednika.

Obrazi na slikah imajo praviloma resen izraz. Ob opazovanju slik ni mogoče razbrati, ali je bila upodobljena oseba srečna ali nesrečna, dobrotljiva ali tiranska.

Tudi Sveto pismo vsebuje galerijo prednikov, portrete številnih oseb zelo različnega izvora. To, kar te ljudi, ta oblak prič, povezuje med seboj, ni človeško plemstvo, temveč vera v Boga in njegovo besedo, po kateri pripadajo Božji družini. Zato njihova imena nikoli ne bodo utonila v pozabo.

Poleg tistih, ki so že omenjeni v uvodnem besedilu, najdemo še mnoge druge. Beremo na primer o Samuelu, Mojzesu, dvanajstih učencih in Pavlu. Ali so bile te osebe svetejše od drugih? Ali jih je zato Bog posebej omenil? Nikakor; vendar so se postavile na Božjo stran in popolnoma zaupale vanj. V Božji družini in v galeriji prednikov je prostor tudi zate in zame. Bodimo del tega oblaka prič, da ne bomo utonili v pozabo. Bog ne pozabi svojih! Po veri v Jezusa in njegovo žrtev na križu smo lahko del te skupine ljudi.

Klaus Schulz

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025