Kako se počutijo slepi? Pomislite: nikoli ničesar ne vidite, ne barv, ne morja, ne gora, ničesar, niti partnerja. Za trenutek zaprite oči. Tako – in zdaj tako celo življenje. Nekoč sem bil v restavraciji, kjer ni bilo luči – popolna tema je bila načrtovana; osebje je bilo slepo. Kot gost nisi videl ničesar. Previdno si tipal do mize, naročil pijačo in natakar jo je prinesel k mizi. Situacija je bila precej tesnobna. Izkušnja posebne vrste.

Huje od tega, da si slep, je to, da nočeš videti – gledati stran, torej biti notranje slep. Preroke so imenovali vidci. Videli so stvari, ki jih drugi niso mogli videti. V 2. knjigi kraljev 6 beremo o dogodku z Elizejem in njegovim služabnikom. Božje ljudstvo je obkoljeno. »Pa je rekel: »Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi.« Nato je Elizej molil in rekel: »Gospod, odpri mu vendar oči, da bo videl!« In Gospod je odprl dečku oči in je videl« (v. 16.17). Služabnik je gledal s človeškimi očmi, toda bistveno je ostalo nevidno.

Obstajajo stvari, ki so prisotne, čeprav jih ne vidimo. Jezus pravi: »Z očmi, s katerimi gledajo, ne vidijo.« V Psalmu 119,18 piše: »Odpri mi oči, da bom videl« [altern. prevod]. Biti slep je za tistega, ki vidi, hudo. A notranja slepota je hujša. Toda najhuje je ne želeti videti. Je, kakor da smo notranje slepi za dobro, ki ga doživljamo. Ne moremo presojati vsega le z razumom. Hudo je tudi biti slep za Jezusa, za vero.

Psalmist v Psalmu 119,18 pravi: »Odpri mi oči, da bom videl.« To je moja želja zame in zate.

Gerhard Mellert

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025