Simon je bil mladoporočen moški, ki je z ženo živel pri tašči. Bil je ribič in moral je skrbeti za družino. Toda Simon se je pustil najeti Jezusu in obesil svoj poklic na klin, da bi s potujočim pridigarjem hodil po deželi. To je pri tašči vzbudilo resna vprašanja: ”Kaj bo z nami, zdaj ko je Simon zaradi obljub tega nenavadnega tesarja odšel od doma in se tako izmuznil svoji odgovornosti hranilca? Mislila sem, da bo s poroko moje hčere moje življenje postalo mirnejše. Zdaj pa ta Jezus Simonu polni glavo s čudnimi stvarmi in vsi moji življenjski načrti so splavali po vodi.”

Ta misel ji je dvignila utrip. In kot da to še ni bilo dovolj, se je prav ta Jezus skupaj s tremi drugimi moškimi pojavil pri njej doma in računal na njeno gostoljubje. Ne, bolna sem! Hočem svoj mir.

Takrat je Jezus vstal, stopil k njej, jo pozdravil in prijel za roko. Začutila je, kako ji je po telesu stekel tok; in še preden je dojela, kaj se je zgodilo, sta vročina in utrujenost izginili. Vstala je in šla k ognjišču, kot da bi bil njen napad vročine le hude sanje. Vendar ni sanjala, ampak je srečala Jezusa. Porodila se ji je nova misel: ”Simon, kako sem vesela, da si ob strani moje hčere na poti z Jezusom!” (Prim. 1 Kor 9,5.)

Kdor je na poti z Jezusom, ve, kje so prioritete. Kako pogosto nas prevzame občutek: ”Ah, moral bi …” Nasproti mi pride gospod Sackmüller, ki je pred tednom dni izgubil ženo. Moral bi mu izraziti sožalje. Toda zmanjka mi besed; raje pustim vse skupaj in grem mimo.

Zakaj v takšnih trenutkih ne bi vprašali Jezusa? On nam bo povedal, kaj narediti. Naredimo tisto, kar je najbližje. – ”Svojemu bližnjemu se ne smeš odtegniti” (Martin Buber). Ko se nas Jezus dotakne s svojimi besedami, smo v dobrih rokah.

Thomas Domanyi

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025