Spet je čas za selitev. To je že petnajsta v mojem življenju. Pri tem sploh ne štejem selitev, pri katerih sem le pomagal. Torej sem že precej izkušen. Drugi, ki jim to povem, si oddahnejo, ker se jim ni treba seliti. Zanje bi bila selitev iz njihove hiše in posestva najhujši možni scenarij, prava katastrofa.

Najino stanovanje se počasi prazni. Petdeset škatel je že zapakiranih; verjetno kakšna tretjina vseh. In tako se nadaljuje dan za dnem. Škatel je vedno več. Sprašujem se, kako bova vse to spravila v novo stanovanje. Strah me je. Potem pa nekega dne pred hišo zapelje prazen tovornjak, nalaga se in nalaga, dokler vse ne izgine. Čez dva dni je vse v novem stanovanju. Prebijava se med škatlami in pohištvom. Vse nama je tuje: trgovine, ulice in uličice, nikogar ne poznava. Pojavi se hrepenenje po znanem – občutek, ki se porodi ob vsaki selitvi.

Kje si doma? Kje je tvoja domovina? Kje je tvoje gnezdo? Moj odgovor je: pri moji družini. Ljudje ob vsaki selitvi ostajajo isti; dokler se otroci nekega dne sami ne odselijo. Kljub temu ima človek včasih občutek, da ga premetava po deželi in da nima domovine.

Potem vidim veliko ljudi z lastnimi hišicami, lepimi vrtovi, čudovitimi stanovanji. Vidim, koliko časa je potrebnega za urejanje in vzdrževanje. Koliko časa potem sploh še ostane za bližnjega in Jezusa? Ali se šele v ekstremnih situacijah zavemo, kaj je v življenju zares pomembno?

”Saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje.” Morda mi je lažje kot drugim živeti po teh besedah. Redno se selim in ne ostajam vse življenje na istem mestu. Zato lahko še toliko bolj upam na prihodnje mesto; na to, da tam ne bom več izpostavljen stresu selitve. Hrepenim po tem mestu, kjer bodo druge stvari imele večji pomen. Pogled na Jezusa nam pomaga, da se osredotočimo na pomembne stvari.

Uživajmo v lepem, kar nam je podarjeno, delimo to z drugimi in bodimo tu za človeka in Boga.

Armin Richter

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025