Wilhelm Busch (1897–1966), znani evangeličanski mladinski pastor in evangelist, pripoveduje o stavcu v tiskarni, kjer je po drugi svetovni vojni dajal razmnoževati svoje pridige. Nekega dne je prejel pismo s stavčevim priznanjem: iz vojne se je vrnil popolnoma zmeden in brez vere, nato pa se je pogosto jezil nad ”nesmisli”, ki jih je moral pomagati objavljati. Da bi ublažil svoje frustracije, je namerno vstavljal tiskarske napake in cinične opombe; vendar je lektor, predan kristjan, to vedno potrpežljivo popravil.

Ob takšnem nenavadnem vedenju je stavec postal radoveden, ali morda v krščanskem sporočilu le ni nekaj resnice. Takrat je Sveti Duh spremenil njegov odnos in v pismu je lahko zapisal: ”Zdaj iz srca verujem v Jezusa, ki ga oznanjate, in se vsak teden veselim nove pridige. Vesel sem, da lahko pomagam pri oznanjanju čudovite novice o Božji ljubezni, ki je prišla k nam po Kristusu.” Ganjen se je Busch umaknil v svojo delovno sobo in se veselo zahvalil živemu Bogu, ker je še vedno veljalo: ”Ali ni moja beseda kakor ogenj? /…/ Mar ni kakor kladivo, ki razbija skalo?” (Jer 23,29)

Tudi v našem času še vedno deluje navdihnjena obljuba iz Jezusove prilike: ”Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad” (Lk 8,15). Pozneje je apostol Pavel dodal: ”Kako naj verujejo, če niso slišali o njem? /…/ Potemtakem je vera iz oznanjevanja” (Rim 10,14.17). Potrebni so torej ljudje, kot je bil lektor v zgodbi, ki širijo evangelij, da ga ljudje, kot je bil stavec, lahko slišijo. Tako se poseje seme, ki z Božjo pomočjo raste. ”Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh!” (Rim 10,15)

Albrecht Höschele

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025