Prerok Daniel je zame ena najbolj zanimivih osebnosti v Svetem pismu. Kot otrok je doživel starozavezno vojno v Iraku. Odpeljan iz svoje domovine v pogansko okolje s tujo kulturo, pisavo in jezikom, ni smel obdržati niti lastnega imena (prim. Dan 1,7). Kralj Nebukadnezar, osvajalec in tiran, je želel talente obetavnih mladih potomcev iz kraljeve hiše Izraelcev izkoristiti zase (prim. v. 3.4). Morali bi opustiti svojo identiteto in se prilagoditi novemu okolju.

Toda Daniel se je oklepal svojega Boga in svoje vere. Njegovo modrost, integriteto in nepodkupljivost so oblastniki spoštovali in cenili, on pa je dosegel politično kariero brez primere. Tudi njegov Bog je zanj predvidel velike naloge, ki so zahtevale vso njegovo moč. V nekem trenutku je zanj vse postalo preveč. Ob Božjem razodetju je doživel telesni zlom. »V meni ni ostalo moči […] sem omamljen padel na obraz, s svojim obrazom na tla,« piše v Danielu 10,8.9.

Ti je to znano? »Gospod, nimam več moči, ne morem več.« To nemoč smo verjetno občutili že vsi. Kako je Bog v tej situaciji ravnal z Danielom? Podal mu je roko, se ga dotaknil in mu pomagal vstati. »Bog te ljubi, Daniel! Vstani in bodi pozoren na to, kar ti imam povedati« (vr. 11, parafraza). V tistem trenutku se Daniel ni mogel opreti na svoje spremljevalce. Pobegnili so in se skrili (prim. v. 7). Dobro je, če nas spremljajo in podpirajo dragi ljudje. Toda včasih ni nikogar – ali pa imamo vsaj občutek, da smo popolnoma sami. Toda takrat nam Bog ponudi svojo roko. Dotakne se nas, govori nam – na kakršen koli način že – in nas ponovno dvigne. »Ti, ki te Bog ljubi, poslušaj ga, bodi pozoren na njegove besede in na znamenja upanja, ki ti jih pošilja danes!«

Heidemarie Klingeberg

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025