Pisal se je Müller in književnost je imel v krvi. Moj profesor na maturi je bil pravi “Knochen-Müller” (trd oreh). Imela sva nekoliko ambivalenten odnos: on zaprisežen komunist, jaz pa odkrit kristjan. Nekoč naj bi mu med obiskom bogoslužja ukradli toplo volneno kapo. To je bilo v času, ko je bila takšna kapa pravi zaklad. ”Od takrat naprej nisem hotel imeti s cerkvijo nobenega opravka več,” je razložil razredu. Vsi smo ga razumeli. Ali je bil to res njegov pravi razlog? Kdo ve … Njegove učne ure sem kljub temu cenil. Ni se zadovoljil s površnostjo. Nekega dne nas je, nadobudne borce za razredni boj, soočil s citatom Bertolta Brechta: ”Tudi sovraštvo do nizkotnosti pači poteze. Tudi srd nad nepravičnostjo naredi hripav glas. Ah, mi, ki smo hoteli pripraviti tla prijaznosti, pa sami nismo mogli biti prijazni!”

Te dramatikove besede se me dotaknejo še danes. Kako resnične so! Mar ne smem biti upravičeno jezen na egomanična gesla znanih oblastnih jastrebov? Na votle fraze samovšečnih pametnjakovičev? Razburja me večno topo grmenje trdovratnih “pravovernikov” v slogu “ti se motiš” – z njim pobijejo vsakogar, ki hrepeni po milosti. Potem se spet spomnim, da tudi sovraštvo do nizkotnosti pači poteze. Bližnjega ne želim srečevati s podcenjevanjem in zagrenjenostjo. Kaj narediti, ko moramo mi, dobri kristjani, skupaj z Brechtom priznati: ”Mi, ki smo hoteli pripraviti tla prijaznosti, pa sami nismo mogli biti prijazni!”

Današnje uvodno svetopisemsko besedilo vabi k postanku: spomnimo se nanj, ki se je pojavil. Vzšel je kakor sonce. Prinesel je svetlobo nad temo ljudstev. Bog sam je prišel v Jezusu – z žarečo prijaznostjo v očeh in usmiljeno tankočutnostjo v rokah, tudi do tistih, ki so domnevno krivi za moj hripav glas – ali ki kradejo v cerkvi. Danes želim dovoliti, da se mojega srca dotakne tisti, ki ga lahko spet naredi srčnega.

Ralf Schönfeld

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025