Ogledujem si prav posebno fotografijo. Na njej so deklice, stare okoli šest let. Klečijo druga ob drugi na šolskih tleh, s pentljami v laseh, zaprtimi očmi in sklenjenimi rokami. Vendar ena deklica izstopa. Kleči v prvi vrsti, ima spletene kite, ki ji padajo čez obleko. Svoje sklenjene prste drži čisto blizu nosu. In zeha. To je tisto, kar me gane! Prepričana sem, da bi deklica svoje zehanje najraje skrila, če bi le mogla. Pa ga ne more.

Ali se sme med molitvijo zehati? Morda je to nenavadno vprašanje. Glede na to, kar vem o Bogu, bi rekla: ”Seveda!” Pa vendar ta slika v meni nagovori nekaj, kar mi ni tuje.

Naučila sem se, da je za Boga le najboljše. In to drži. Bog je stvarnik vesolja. Je svet, pravičen in vsemogočen ter vsekakor nekdo, ob komer zehanje ni primerno. Včasih pa me ta misel zapelje in takrat poskušam biti pred Bogom nekaj, kar sploh nisem. Na primer budna in polna energije. Toda Bogu ni treba, da ob šestih zjutraj klečim pred njim s pentljo v laseh.

Ko si ogledujem deklico na fotografiji, sem hvaležna za iskrenost, ki jo posreduje ta fotografija iz Anglije iz leta 1954. Tej deklici bi najraje zaklicala: ”Lahko si utrujena! Boga to ne moti.” Dodala bi: ”Moti le ljudi.” Kako pogosto ljudje iz tega, kar nam je Bog podaril, delamo kalupe in kdor se vanje ne poda, je napačen ali vsaj ne povsem pravšnji. Kdor ne sodeluje, ne sodi zraven in ne veruje pravilno.

Bog nam daje le eno zapoved: ”Ljubi. Ljubi mene, ljubi sebe, ljubi bližnjega.” O zehanju ne govori, pa tudi o drugih pravilih ne, ki si jih tako radi izmišljujemo.

Ali lahko med molitvijo zeham? To je vprašanje strahu. Bog ga ne postavlja. On sprašuje le: ”Ali me ljubiš?” Ne upam si reči, da ljubim Boga. Bogu raje izročim vso svojo nezmožnost ljubiti. Najin pogovor je iskren in ostajava v stiku. To je tisto, deklica moja, kar šteje.

Stephanie Kelm

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025