V mladosti sem spoznala družino s hudo prizadeto hčerko. Videla sem ljubezen staršev ter bratov in sester do deklice in se čudila, kako ljubeče so skrbeli zanjo. Od kod je ta družina črpala moč za tako intenzivno nego deklice?

Današnja svetopisemska vrstica opisuje, kako sta Peter in Janez ravnala s človekom, ki je bil hrom od rojstva. Ko sta šla v tempelj k molitvi, so ravno prinesli nekega moža. Vsak dan so ga posedali k tempeljskim vratom, ki so se imenovala Lepa. Tam naj bi prosil za miloščino tiste, ki so hodili v tempelj.

Najprej sta Peter in Janez invalidnega človeka pozvala: »Poglej naju!« (v. 4). Dvigni svoj pogled!

Moje misli odtavajo k hudo prizadeti deklici. Ob najinem prvem srečanju mi je bilo neprijetno gledati jo v oči. Bila sem še zelo mlada in se nisem znala primerno obnašati. Apostola sta bila bolj izkušena. Impresivno je, kako sta ravnala z bolnimi, obupanimi in utrujenimi ljudmi. Iskala sta očesni stik in se ustavila. S tem sta pokazala: Opazim te. Jemljem te resno. Nič ne odvrača moje pozornosti. Popolnoma sem s tabo.

Nato je Peter iztegnil roko in ga prijel. Šele takrat se je zgodil čudež. Razdelimo ga lahko na tri korake: 1. Popolna pozornost, »Poglej naju!« (v. 4); 2. Opozorilo na lastno nemoč in hkrati na Božjo moč, »Srebra in zlata nimam« (v. 6); 3. Delovanje v Gospodovem imenu, priprošnja in stisk roke.

Nato je ozdravljeni skočil pokonci. »Skočil je pokonci, čvrsto stal in hodil. Šel je z njima v tempelj in hodil okoli, poskakoval in hvalil Boga« (v. 8).

Ozdravljeni je hvalil Boga, ne apostolov. Po svojem ozdravljenju je prišel k Bogu. Ta čudež me spodbuja k razmišljanju o tem, kako se želim v prihodnje srečevati s tistimi, ki iščejo pomoč: na isti očesni višini, da bodo začutili, da mi je njihova prošnja za pomoč pomembna.

Georgia Busch

—

Copyright: © 2024 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2025